Mojster hitov 
se bori z rakom

Pred dobrima dvema mesecema, 17. novembra, je s skupino Danilo Kocjančič & Friends nastopil na koncertu ob 20-letnici skupine Ana Pupedan. V Športni dvorani Skala v Pivki so tedaj zvenele njegove najbolj znane skladbe, Anita ni nikoli, Portorož 1905, Tina in še mnogo drugih, ki jih je nekoč prepeval z legendarnimi glasbenimi skupinami, kot so Boomerang, Labirint, Prizma, Bazar, Halo. In s kultnimi Kameleoni, pojmom slovenske popularne glasbe v 60. letih 20. stoletja. Danes Koprčan Danilo, avtor več kot 50 glasbenih uspešnic, leži v prvem nadstropju onkološkega inštituta v Ljubljani, kjer se ob pomoči zdravnikov in alternativnih sredstev že četrti teden bori z rakom na limfnih žlezah. »Kaj naj rečem. Pred štirimi tedni sem še hodil,« odvrne na vprašanje, kako se spopada z boleznijo.

Pisec hitov

Hitmejker, kot mu pravijo, ker je ustvaril toliko uspešnic, tudi v bolniški postelji, kolikor lahko, razmišlja o glasbi. Predvsem o skladbah, s katerimi je obnorel oboževalce, čeprav med skladanjem nikoli ni razmišljal o tem, da bi določena pesem lahko postala hit. Slednjih, mimogrede, ni ustvarjal le zase: zadnja leta je pisal za mlade nadarjene glasbenice, Tinkaro Kovač, Laro Baruca, Moniko Pučelj … »Zame je on največji komponist srednje generacije zabavne glasbe v naši državi,« pove o Danilu pisatelj in glasbenik dr. Luj Šprohar, ki Kocjančiča tako uvršča ob bok glasbenih genijev stare generacije Mojmirja Sepeta in Jureta Robežnika.

Podobno meni organizator Rock Otočca Franci Kek: »Danilo Kocjančič je napisal glasbo za verjetno največ slovenskih hitov. Večkrat sem se lahko prepričal, kako zelo dobro so bili sprejeti, bodisi med starejšimi v novomeški Kavarni bodisi mlajšimi na Rock Otočcu.«

Še posebno plodno je bilo Danilovo sodelovanje s prijateljem in tekstopiscem Dragom Mislejem - Mefom. »Skladba Senca, ki sta jo napisala za skupino Prizma, je ena najlepših slovenskih balad vseh časov,« trdi glasbeni urednik in Kocjančičev oboževalec Dragan Bulič.

Slovenski Beatli

»Primerjali so jih z Beatli,« o Kameleonih pravi Bulič in dodaja, da so štirje mladi glasbeniki, poleg Danila Kocjančiča na ritem kitari še Jadran Ogrin (bas), Marijan Maliković (solo kitara) in Tulio Furlanič (bobni), pozneje se jim je pridružil še Vanja Valič na klaviaturah, v sredini 60. let prejšnjega stoletja sprožili pravo evforijo. Pobudnik nastanka Kameleonov je bil prav Danilo. Še gimnazijci, drugačni od vsega, kar so poznali mladi pri nas: pisani, sodobni, bolj podobni skupinam, ki so delovale čez mejo, kot tistim v Jugoslaviji.

Bili so pojem popularne glasbe v Jugoslaviji, nad njihovo glasbo se je navdušil sam Paul McCartney, vendar so še pred začetkom 70. let izginili s scene. »Ker so bili preveč moderni, preveč izzivalni in predvsem preveč popularni za tiste čase, jih je oblast razkropila,« komentira Bulič, ki je Kocjančičevo delo, tudi ustvarjanje v obdobju Kameleonov, podrobno proučeval ob njegovi 60-letnici pred štirimi leti. »Poslali so jih v vojsko, ne vseh naenkrat, ampak drugega za drugim, in jim tako preprečili, da bi se znova pojavili na odru,« pristavi. Pozneje so se Kameleoni nekajkrat znova združili, nikoli za dolgo, a za dovolj časa, da so navdušili še nove generacije.

Nepozabna glasba

Kdove koliko Slovencev je svojim dekletom v romantičnih trenutkih zavrtelo ali celo zapelo katero Danilovo pesem, kot je »Amerika, tvoja usta so polna moči, Amerika, v tvojih rjuhah so krajše noči«, ki jo je prepevala skupina Bazar, in koliko hčera so starši poimenovali Anita, po navdihu pesmi, ki jo je prepevala skupina Halo, samo zato ker, kot govori besedilo, »Anita ni nikoli«. Poleg zvestih oboževalcev, tudi med glasbenimi sladokusci, so Kocjančiču nepozabne melodije prinesle kup nagrad. Ena zadnjih je bilo posebno priznanje za zasluge na glasbenem področju, ki ga je prejel na Rock Otočcu: nagrado v obliki častnega rajskega lista mu je podelil minister za kulturo Žiga Turk.

»Še predlani smo si z Danilom na festivalu v Toskani trije prijatelji po čudovitem dnevu privoščili nočno namakanje v bazenu, s kozarcem vina v roki,« se spominja Kek, ki Danila večkrat obišče v bolnišnici. Tako kot njegova druga velika oboževalca Bulič in Šprohar upa, da se bodo z njim v bližnji prihodnosti namesto med bolnišničnimi zidovi srečevali v prijetnejšem okolju. Še pred dvema mesecema je na odru prepeval svoje največje uspešnice.