Mojca na sanjsko
 vožnjo z ajznponarji

NOVO MESTO, ROŽNI DOL – »Tokrat sem se prvič počutila brez omejitev! Kot da bi letela! Res sem vesela, da imam takšne prijatelje! Zdaj vem, da je s pravimi ljudmi vse mogoče,« ni mogla skriti navdušenja 21-letna študentka fakultete za socialno delo Mojca Škrbec z Jugorja, vasice pod Gorjanci. Mojca je zaradi cerebralne paralize že od rojstva priklenjena na invalidski voziček, a vedno znova dokazuje, da je mogoče s trdno voljo premagati tudi ovire, ki so na prvi pogled videti nepremagljive.

Verjetno se večini želja, da bi se peljali z motorjem, ne zdi nič posebnega. A za Mojco je bila to skrita želja, za katero je bila prepričana, da bo za vedno neizpolnjena.

Na vozičku je pravzaprav od rojstva: rodila se je prezgodaj, v šestem mesecu nosečnosti, in kot nedonošenček je morala biti v inkubatorju, prav tako Denis, njen brat dvojček. Ker je bila težja od brata, so zdravniki ocenili, da bo lahko dihala brez aparata za razvoj pljuč; ko so ga odklopili, ni zadihala in možgani niso dobili kisika. Posledice so se kmalu pokazale.

Mojca poskuša živeti čim bolj polno, v svojih telesnih omejitvah pa ne išče izgovorov, ampak vidi tudi prednosti. Zna ceniti drobne stvari, ki se drugim zdijo samoumevne. Želi si pomagati drugim.

Prijateljstvo z vlaka

Zaradi študija je razpeta med slovensko prestolnico in Dolenjsko, pot pa premaguje z vlakom. A slovenski vlaki niso prirejeni za invalide, in kdor je na invalidskem vozičku, na vlak sploh ne more, če ga kdo ne nese nanj. Slovenske železnice pa imajo to srečo, da zaposlujejo ljudi z občutkom za sočloveka. Med njimi so tudi Dolenjci, ljubitelji motorjev, ki so se povezali v motoristično društvo Moto klub Ajznponar. Z Mojco so hitro stkali prijateljstvo, in ko je beseda nanesla na motorje, je Mojca večkrat v šali pripomnila, da jo lahko povabijo na piknik ali jo kakšen krog popeljejo z motorjem. In fantje so njene želje vzeli resno. Sprevodnika Nebojša Kostič - Nešo in Branko Kolenc sta se povezala z Mojčinimi starši in pripravili so ji posebno presenečenje, na katero niti v sanjah ni pomislila. V soboto zjutraj so ji domači rekli, da jo peljejo na sladoled v Novo mesto. Malce se ji je sicer zdelo nenavadno, a kljub vsemu – zakaj pa ne? Še bolj se ji je zdelo čudno, ko so jo peljali na železniško postajo Center in ji rekli, da bo šla z vlakom v Ljubljano. Ko pa je zagledala številne motorje in motoriste, ji je zaigralo srce. Nešo jo je povabil na svojo yamaho drag star 1100.

Motoristi so mislili tudi na to, kje bo lahko imela Mojca noge na varnem, ko se bo peljala iz Novega mesta v Belo krajino, v Rožni Dol. »Držala za noge je samo za to priložnost izdelal Jože Pavlin, in ko sem mu povedal, čemu bodo namenjena, ni hotel plačila,« je povedal Nešo, prav tako ganjen, ko je videl, kakšno veselje so naredili Mojci in njeni družini. »Včasih mislimo, da smo mi borci, a ljudje, kot je Mojca, nam kažejo prave smernice v življenju. Družina so ljudje, ki te spoštujejo in te imajo radi, in za takšne se je vredno razdajati,« je pripomnil.

Mojca ima očitno res veliko družino, okoli 50 motoristov jo je namreč pospremilo na njeni sanjski panoramski vožnji, z avtomobilom pa tudi njeni domači, oče Martin in mami Albina pa njen brat dvojček Denis in mlajša dva Boris in Martin. »Mojca si je tako želela še enega bratca in sestrico, na njeno prigovarjanje sva se odločila za povečanje družine. No, in dobili smo kar dva, znova dvojčka,« zadovoljno pove mama Albina. Morda se je tudi zato med Mojco in mlajšima bratcema stkala posebna vez.

Prvakinja v plesu

Škrbčevi so vajeni trdega dela, doma imajo kmetijo; 12 glav živine, 30 ovc, 20 prašičev ter dve plemenski svinji. Dela res nikoli ne zmanjka.

Si je pa Mojca v življenju našla še druge stvari, ki jo bogatijo in krepijo: plavanje in jahanje sta del terapije, ples na vozičku pa vse bolj njena strast. Še do nedavnega je namreč mislila, da je ples zanjo nedosegljiv, na zadnjem državnem prvenstvu v invalidskih vozičkih pa je postala s soplesalko Vesno Rom državna prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih, zablestela pa je tudi v plesni predstavi Move.Ing.

Prijatelji motoristi, zbrali so se tudi iz drugih klubov, so Mojco ganili do solz. Ne le z nepozabno vožnjo, s pomočjo Slovenskih železnic so ji podarili še 15 povratnih vozovnic, je bila pa to priložnost tudi za klepet o varnosti v prometu. »Ko je v prometno nesrečo vpleten motorist, pogosto slišimo izgovore voznikov avtomobilov, da ga niso videli. Danes želimo postati vidni, želimo pridobiti priznanje institucij, ki nam lahko, morajo in želijo pomagati, da s skupnim pristopom vplivamo na zavest vseh nas in s tem dvignemo prag tolerance v prometu. In to vse za en cilj: da se nam naša strast, naša ljubezen do vožnje na dveh kolesih spremeni v veselje in način življenja, ne pa v tragedijo, trajno invalidnost ali, bog ne daj, tragični konec tega življenja samo zato, ker nismo bili vidni,« je ob tem dejal predsednik Moto kluba Ajznponar Robert Oven.

»Beseda hvala ne more izkazati toliko hvaležnosti in sreče, ki sem jo danes čutila. To so vam lahko pokazale le moje solze sreče in ponorelo srce. Še enkrat hvala, prijatelji moji, ker ste!« je svoje vtise strnila Mojca.