Mojca iz Las Vegasa je prehodila Camino

PRELOG – Mojca Škoberne iz Preloga, primestnega naselja med Domžalami in Ihanom, izhaja iz družine z močno gostinsko tradicijo. Tudi sama streže v restavraciji v Las Vegasu v ZDA in vodi treninge uvajanja novincev v delo: »Veliko delam, a ko potrebujem čas za obisk staršev in družine v Sloveniji, mi ga odobrijo.«

V svetovno prestolnico zabave je Mojco pred 12 leti odneslo popotniško veselje, tam pa zadržala ljubezen.

Od rojstva do smrti

Letos je še pred obiskom domačih oprtana s težkim nahrbtnikom prehodila Jakobovo špansko pot od francoskega izhodišča Saint-Jean-Pied-de-Port do Santiaga de Compostela, dolgo skoraj 800 kilometrov. Camino, kar preprosto pomeni pot, že več kot tisočletje združuje romarje vseh dežel in starosti, vpisan je tudi na seznam svetovne kulturne dediščine. Njegova priljubljenost močno narašča, letno ga opravi že blizu 200.000 romarjev. Med njimi je tudi vse več Slovencev, nekateri so svoje izkušnje opisali v knjigi.

»Ne prej ne pozneje, človek se na Camino odpravi takrat, ko ga potrebuje. Takrat, ko te pokliče, energijsko zagrabi – tedaj je zate pravi čas. Ko pešačiš, se ti odvije lastno življenje od rojstva do smrti. Vmes pride trenutek, ko začutiš, da doživljaš svojo sedanjost. Če hočeš doseči namen, zaradi katerega si se podal na pot, moraš iti sam. Slediš označbam, rumeni puščici ali školjkici, se prepustiš toku misli, potopiš se sam v sebe in sam s sabo razčistiš, česar nimaš razčiščeno. Zato je ta pot super, ker se ji lahko prepustiš in te sama vodi.«

Dosti ljudi Mojco sprašuje, ali ni trpela zaradi osamljenosti, ona pa odgovarja: »Ne, niti enkrat ne. Vedno je nekdo s teboj. Ne kot oseba, ampak kot nekaj višjega.«

Camino jo je vabil že štiri leta: »Sprva se je zdelo kot sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. A če ti je namenjeno, te bo prevzelo energijsko in ti ne bo dalo miru. Kadar koli boš razmišljal o potovanju, bo vskočila misel na Camino. Ampak če še ni pravi čas, se ti ne bo izšlo.«

Tokrat se ji je Camino oglasil s še večjo močjo: »Potem se je vse usmerilo k njemu.«

Blagoslov staršev

O tem, kam se odpravlja, ni razlagala na široko: »Če objaviš prehitro, se mi zdi, da zamisel izgubi moč. Sem se pa samospraševala, ali sem res pripravljena. Stopila sem preprosto v trgovino in si kupila najboljše pohodne čevlje. Ko sem jih položila pred vrata, sem vedela, da ne morem več odstopiti.«

Naslednji izziv je bil, kako sporočiti najbližjim: »Z domačimi se prek skajpa vidimo in pogovarjamo vsako nedeljo. Ko sem omenila atiju in mami, sta rekla, da tega nista pričakovala od mene, ampak v redu. No, super, sem si oddahnila. Brez blagoslova staršev ne bi mogla na pot. Naslednje jutro zazvoni telefon, mami vsa objokana in panična pravi: 'Kam boš šla, moja ljubica? Sama ženska, se ti bo kaj zgodilo!' Še ati ji je pritegnil. Odgovorila sem: 'Poiščita okoli sebe tri ljudi, vprašajta jih za mnenje o Caminu in me naslednji dan pokličita!' Tisti dan mi je bilo pri duši težko, hkrati me je pa navdajal občutek gotovosti, da bo vse v redu. Naslednji dan pokliče mami z umirjenim in vedrim glasom: 'Veš, je ati govoril s prijateljem, ki je kolesar, ta ni nič vedel za Camino. Ampak najemnica našega lokala, gostilne Kanja, Marija Matijević, pa je vedela veliko.«

Razloži ata Anton: »Da so po tej poti šli njeni prijatelji, da je o Caminu posnet film in napisane knjige. Da se starši nimamo kaj bati, marveč smo lahko ponosni ob hčerkini odločitvi. Z ženo naju je Marija pomirila, še več, začela sva se navduševati. Ko sva sporočila Mojci, je rekla: 'Hvala Bogu, da ste našli nekoga, ki razume, kaj hočem.'«

Mojca dopolni: »Ko rezultat ni več v tvojih rokah, predaj zadevo Njemu. Če ti je namenjeno, se bo vse izšlo, kot se mora. Prišli bodo pravi ljudje v pravem trenutku s pravo informacijo.«

Mojca je pot začela 5. junija, na očetov rojstni dan, sklenila pa 4. julija, na dan ameriške neodvisnosti.

Še najljubše doživetje: »Na prvi tretjini poti sva se srečala s starejšim romarjem iz Italije. Pokramljala sva, od kod prihajava in o poti. Ko se čez nekaj dni spet srečava, že od daleč veselo vzklika: 'Slovenija! Slovenija! Tole nosim, da ti pokažem!' Podaril mi je špansko revijo z večstransko predstavitvijo dela Jakobove romarske poti, ki pelje čez Slovenijo.«