NA KOŽO

Moja Slovenija

Objavljeno 14. november 2014 23.20 | Posodobljeno 14. november 2014 23.21 | Piše: Bojan Budja

Država je vse. Preprosto vzame, kar misli, da je njeno. Celo revežu.

Bojan Budja.

So stvari, ki jih težko razumemo. Če sploh. Da na svetu ni in nikoli ne bo pravice, je sveta resnica. Da smo si ljudje kolikor toliko enaki le v porodnišnici, je prav tako pribito. Da smo si različni že v vrtcu, ko so eni oblečeni po modi, drugi po zmožnostih, prav tako. Otroci počasi postajajo ljudje, revščina pa vse bolj tihi razlog njihovega razločevanja. In razslojevanja. Na bogate in revne. A tudi revni se delijo. Na tiste, ki v stiski prosijo za pomoč, in na one, pri katerih je ponos vse. Ki raje umrejo, kot da bi fehtali.

Prosjačiti ni zločin. Je dejanje obupa, stiske, brezizhodnosti, četudi z občutkom krivde in sramu. Je odločitev notranjosti, je prelom, ko človek sprevidi, da ne zmore več sam skrbeti ne zase ne za svojo družino. Pomagati je dejanje plemenitosti, izraz sočutnosti, dobrosrčnosti. Neštetim smo že pomagali na Novicah, iz Krambergerjevega humanitarnega sklada smo na stotine naslovov nakazali stotisoče evrov. Za drva, hrano, oblačila, streho nad glavo, zdravila, invalidske pripomočke. Za stvari, ki so mnogim umevne same po sebi. Tako, kot mnogim pomagajo preživeti. Četudi le od danes na jutri.

Kdo ve kolikič smo želeli te dni s pomočjo srčnih Slovencev zbranih nekaj stotakov nakazati obubožani družini na Štajersko. Za nakup nekaj kubikov drv pred zimo, ki naj bi po napovedih stiskala kot že dolgo ne. Pa so nas milo prosili, naj jim denarja zaboga ne nakazujemo! Saj da se bojijo, da bodo zaradi tega zneska prebili kak limit in izgubili vsakomesečno socialno pomoč. Lahko da bi bili celo ob subvencionirano stanarino. Ne, tega pa ne razumem. Še manj, da se bankirji mirno usedejo na fičnike humanitarne pomoči, da si poplačajo svoje oderuške obresti. Ne meneč se, ali so bili namenjeni golemu preživetju. Za nekaj moke, olja, makaronov ali kako cunjo. Mi pa mirno trdimo, da smo predvsem socialna država. Za koga že?

Država je vse. Je zakon in Bog. Brezobzirna, surova, nečloveška. Preprosto vzame, kar misli, da je njeno. Jemlje celo revežem. Ni ji dovolj, da jim je pobrala ponos, dostojanstvo, od njih hoče več. Ne dovoli jim niti pomagati!!! To si ti, Slovenija! Zardevaš?

Deli s prijatelji