Daljnevzhodni misleci trdijo, da mora pravi moški dobiti sina, posaditi drevo in napisati knjigo. Osebno sem bil s hčerko bolj kot zadovoljen, na, pa sem potem dobil še sina. Ker mi sajenje drevja v tem hipu še predstavlja uganko, sem se lani na prigovarjanje ljudi, ki so mi bili blizu, odločil napisati knjigo. Leta in leta sem dobesedno požiral literaturo. Bili so časi, ko mi je oče skrival baterijske luči, da ponoči nisem bral pod odejo. Skoval sem plan, da bo moja knjiga spisana na izkušnjah bralne preteklosti. Ne da bom uporabljal štose, ki sem si jih vtisnil v spomin, temveč bo ravno obratno: vsakič, ko bom prišel do situacije, da bi lahko uporabil kakšen prijem znanega pisca, se mu bom izognil s svojim originalnim besednim sosledjem.
Noči, od oktobra lani do aprila letos, so se nizale v iskanju rešitev med tipkanjem teksta. So bili časi, ko so mi prsti leteli po tipkovnici tako besno, da sem ob drugi nočni uri iz spalnice zaslišal drago, ki me je na sebi lastni obzirni način opomnila, da računalnik ni sestavljen za brutalneže, ki menijo, da tipkovnica lahko prenese udarec desetih kilogramov na eno tipko. Drugič se je taista meni najbolj ljuba oseba spet oglasila proti tretji jutranji uri in me prosila, naj grem za vraga že počivat, saj ure brezplodno buljim v ekran in ne sestavim niti enega stavka, le vsake toliko precej pošteno zakolnem. Pa se je potem zadeva, ta moja prva knjiga, le popisala do trenutka, ko sem sam v sebi vedel, da sem postavil zadnjo piko.
Iz knjigoveznice je prišel ličen, na prvi pogled všečen izdelek, oblepljen s prozorno folijo, obilno rejen po formatu in fotografskem materialu. Buklo sem dobil v roke in jo prinesel domov. Nisem je spravil iz tiste folije. Prvi dan ne. Kot dete v plenici je čemela tam na polici. Naslednji dan sem jo le odvil, jo pogledal in previdno začel obračati liste. Videl sem, da sem poskušal dati vse najboljše, najlepše, kar znam in mi je naklonjeno s talentom za pisanje, na strani knjige. Po tistem, ko se bo knjiga pojavila v javnosti, se bo našlo mnenj o njej takšnih in drugačnih, vendar me ne skrbi. Vem, da sem šel lani oktobra na start, ker sem videl cilj. Več kot v sebi imeti omenjeno, za napisati knjigo, danes mi je to jasno, nisem potreboval.