Kako je mogoče, da je nekaj del niča? Preprosto: nekaj je lahko del niča, če je delnica. Delnica slovenske banke, nove banke, enkabeem banke. Natančneje: nekaj je lahko del niča, če je mala delnica NKBM. Se pravi delnica tako zvanega malega delničarja, to je tistega naivnega gumpca, ki ga je premamil klic državnih siren, češ kupi delnice in postani solastnik nečesa velikega. Zanesljivega.
No, le eno petletko ali eno krizo zatem država – kajti NKBM je večinsko državna – skoraj 100.000 malih delničarjev izriva skozi stranska vrata.
Večkrat sem se že vprašal, kako, zaboga, lahko nekoga, ki je dal svoj denar za delnico neke firme, v nekem trenutku ta ista firma čez noč iztisne, kot se reče v žargonu ekonomije. Zdaj vem, kako. Preprosto, kot mozolj.
Pred petimi leti so lepo vabili, lepše kot katero koli drugo podjetje, naj vendar kupim njihove delnice. Po 27 evrov za kos. Padel sem na finto kapitalističnih socialistov in bil kmalu po nakupu deležen šnelkursa v ekspresnem padanju tečaja delnice. Zdaj sem pristal na dvojnem dnu: kot davkoplačevalec bom sodeloval pri mastni dokapitalizaciji banke, hkrati pa bom iz nje iztisnjen kot mali delničar. Vrednost delnice bo – nul koma jozef. Bravo! Parodija bančništva, kakršne ne bi zmogel posneti niti srbski režiser Šijan, avtor celoveč(er)nih filmov Kdo neki tam poje in Maratonci tečejo zadnji krog.
Guverner Banke Slovenije Kranjec je ob tragikomediji, v kateri vodstvo NKBM vlaga tožb za 66 milijonov proti 15 odgovornim, izjavil, da ne sprejema argumentov, da so bili delničarji ogoljufani. »Niso bili. In sami so se odločili, da delnice kupijo. Če jih ne bi bili kupili, ne bi imeli izgube.« Še enkrat bravo.
Gospodu guvernerju želim mirno penzijo, zdravo gospodinjstvo, čim manj slabih terjatev, nasedlih kreditov in kar je drugih pošasti iz kriznega slovarčka. Najbrž mu ne bo težko, še zlasti če ni nič vlagal v slovenske banke. In verjamem, da ni.
Edina dilema, ki jo še imam v zvezi s slovenskimi delnicami, pa je: ali naj se z njimi obrišem pod nosom ali naj si ta zadnjo.
