Nisem musliman, ampak furam ramadan. Med sončnim vzhodom in zahodom ne jem, ne pijem, ne kadim (no, ja, to sem itak nehal) in ne občujem v najprijetnejšem pomenu besede, točno tako, kot narekuje Koran. Le da je mene k vzdržnemu načinu življenja prisilila vročina. Za danes je napovedanih 38 stopinj Celzija, za jutri magičnih 40.
V časopisnem uredništvu nas rešujejo klima in baloni z vodo, razmišljamo, da bi k vsaki delovni mizi postavili po enega in se nanj priklopili s cevko direkt v žilo kot na infuzijo. Novinarji, ki morajo na teren, pa gagajo, spoštovane bralke in bralci. V izvodu časopisa, ki ga držite v rokah, je vsaj liter njihovega švica.
Popoldne se na poti iz službe z ljubljeno – otroci so na morju – na kratko ustaviva v trgovini, kjer je v teh pasje vročih dneh neprestano gneča: ljudje se tam hladijo na zame premočni klimi, kar je trgovcem seveda fino, mimogrede jim prodajo stvari, ki jih sploh ne rabijo, so pa slučajno v akciji.
In potem domov, ven iz žarečega mestnega betona, med dolenjske holmce. Saj je tudi tam vročina, toda ta zvečer popusti, zato lahko in sladko spimo, proti jutru se je treba celo pokriti. Nič čudnega, da se mojemu mlajšemu bratu, ki je čez vikend prišel čuvat psa in futrat mačke – z ženo sva obiskala prijatelje – nikakor ne gre nazaj v ljubljansko blokovsko naselje. »V četrtem štuku, tik pod streho, je prava savna. Ob desetih zvečer je čez trideset stopinj, zrak je težek, ležim čisto pri miru, pa mi znoj teče po riti. Vstanem, se tuširam z mrzlo vodo, zaleže za deset minut. Premetavam se. Ob dveh zjutraj grem ven, v park, na klopco kadit. Ob štirih zaspim,« opisuje mukotrpne noči, v jutro se ves zmatran zbudi. »Včasih je bila vročina par dni, zdaj pa kar traja in traja.«
In bo trajala do konca tedna, vremenoslovci napovedujejo ohladitev v noči na soboto, menda bo samo še trideset stopinj. Če to ni razlog za fešto. Tridnevno.
Nisem musliman, ampak po ramadanu furam bajram!
