Naslednja domina, ki bo padla kot žrtev krize, bo Slovenija, ugotavljajo v tujini. Kdor (še) posluša in upošteva naše politkomisarje in ekonomiste, se morda celo ne boji, toda primer Cipra kaže, da je mogoč prav vsak scenarij. Da ni videti tako črn, ga bruseljski evrobirokrati sprejmejo v trdi noči.
Ni več instance ali institucije, ki bi ji lahko verjeli. Lahko le še verujemo. Dozdevno najbolj demokratična in pravna ekonomsko-politična tvorba na svetu – Evropska unija – pri domnevnem reševanju ciprske barke uporablja najbolj balkanske prijeme. Ogromen kos bančnih vlog v grškem delu otoške državice bo preprosto zasegla (se to lahko bere drugače kot ukradla?!) in zaprla drugo največjo banko, Laiki. Poštenim laikom popolnoma nedoumljiva poteza. Kraja, namreč.
Ob tem, ko iz naših medijev odmeva ugibanka: Bo Ciper, ne bo Ciper ...?, sem sam svoj mali Ciper že doživel. Skupaj s tisoči lastnikov delnic NKBM, naše druge največje banke. Konec tedna je vrednost delnic, v nakup katerih so nas pred približno petimi leti nesramno zapeljali, z začetnih 27 evrov strmoglavila na vrednost, pardon, ničvrednost 0,78 evra.
Spomnim se, kako smo pred šalterji čakali v vrstah, ponosni bodoči solastniki banke. No, ta pametni, špekulanti, so svoje deleže hitro prodali in kar fino zaslužili, tisti neuki in neumni, ki smo zaupali državi in državni banki, pa smo svojo zvestobo drago plačali.
Kdor je denimo v začetnem stampedu v delnice vložil 1350 evrov, jih je doslej izgubil že 1335 ali 97 procentov. Da bo fiasko popoln, sem svojo malenkost zaupal v upravljanje borzno-posredniški hiši, ki je potem izgubila licenco.
Upanje, da iz delnic še kdaj kaj zraste, sem opustil, tako kot glede državljanskih pidovskih obveznic, ki se valjajo nekje na dnu ladlca. Le tega še ne vem, ali naj se ob dejstvu, da se je v drugem največjem bančnem zosu v Sloveniji znašel tudi doktor Lahovnik, nekdanji minister za gospodarstvo, smejim ali zjočem.
