Modelarstvo je vse bolj pozabljeno

Starejše in srednje generacije se gotovo še spomnijo, kako zaneseno so v osnovni šoli pri tehničnem pouku šniclali, kot se je reklo, lepili, brusili, kitali in barvali svoj prvi modelarski izdelek. Največkrat je bil to gliser, lahko pa tudi jadrnica, avto ali celo letalo in helikopter. Kdor je želel, se je lahko pri šolskem modelarskem krožku popoldne po načrtih lotil izdelave česa še bolj zahtevnega. Modelarstvo je privlačen konjiček, ki pa je danes v dobi interneta in računalnikov po krivici potisnjen preveč v stran.

Zanemarjani tehnični pouk

»Tehničnega pouka na šolah ni več in le redke so šole, ki otrokom kot interesno dejavnost ponujajo kak modelarski krožek. To smo vrgli iz šol, ni mi jasno zakaj. Ročnih spretnosti ne ohranjamo več, razen tipkanja po tipkovnici. Vem, mladi so danes žal vse bolj obremenjeni s šolo, internetom, mobilno telefonijo in drugimi zadevami, a škoda, saj modelarstvo navaja na uporabo najrazličnejšega orodja, na vztrajnost, disciplino, inovativnost, natančnost, načrtno ustvarjalnost in še kaj, kar vse pride pozneje odraslemu človeku še kako prav. Ne nazadnje si na koncu poplačan z veseljem, ko vidiš svoj izdelek in kaj si sposoben ustvariti,« pravi upokojeni elektrotehnik in dolgoletni modelar Franko Jeličič iz Lucije.

Je še eden redkih mentorjev modelarstva v Sloveniji in v okviru sekcije modelarjev piranskega Jadralnega kluba Pirat svoje izkušnje prenaša nekaj osnovnošolcem iz Lucije in Pirana pri izdelavi njihovega prvega modela jadrnice. Deklet med njimi ni, nad 10 let stare fante, ki v delavnico na Tomšičevi ulici v Piranu pridejo vsak petek popoldne za dve uri, pa lahko preštejemo na prste ene roke. Včasih je bil v Piranu modelar skoraj vsak fant, v zadnjih desetih letih pa jih je hodilo tja le kakih 15. Tudi v Kopru, Ljubljani in morda še kje je le nekaj takih krožkov, zato pa niso tako redki starejši posamezniki, ki modelirajo sami v domačih delavnicah in z jadrnicami tudi zavzeto tekmujejo.

Piranski klub modelarjev je eden najstarejših pri nas. Ustanovljen je bil na začetku petdesetih let in je enota Jadralnega kluba Pirat. Dobrih 20 let ga je vodil Dušan Černe, zdaj pa diha samo še po zaslugi Franka Jeličiča. Je izkušen modelar, ki se takole spominja svojih začetkov: »Začel sem pri enajstih in velik izziv je bilo zame uporabljati najrazličnejša orodja, spoznavati materiale, tehnike njihove obdelave, lepila, barve, postopke in podobno. Komaj smo čakali na izid naslednje številke revije TIM, ki je ponujala navodila za izdelavo preprostih pa tudi zahtevnejših modelov. In nato je na to področje začela prihajati še elektronika za daljinsko vodenje. Takrat je bil problem, kako dobiti to ali ono, kakšen kondenzator ali tranzistor in marsikakšne ostanke, ki bi šli sicer v odpad, smo izprosili pri mizarjih ter po raznih delavnicah.«

Za jadrnico 100 ur

Modelarstvo je bilo tako priljubljeno, da so v malem Piranu imeli celo trgovino, kjer so se zbirali in kjer si dobil vezano ploščo, žagice, lepila, žebljičke, nitke … Danes vse preprosto naročiš po spletu in kdo ve, ali prav zaradi prejšnje iznajdljivosti maketarstvo za marsikoga nima več tistega raziskovalnega in ustvarjalnega čara.

Razposajene Aleksa, Kima, Daniela in Tima smo obiskali v klubski modelarski delavnici, kjer njihovi 75 cm dolgi daljinsko vodeni modelčki jadrnic počasi dobivajo končno obliko. Najprej so naredili trupe iz plastike, jih ojačali z lesom, nato je sledila izdelava kobilic s svinčeno utežjo, šivali so jadra, postavili jambor, dodali ustrezne elemente in jadrnice bodo kmalu dodelane. Sliši se zelo preprosto, a je to zahtevno delo, in če nimajo dovolj spretnih rok, mentor poskrbi, da počasi postajajo mojstri. Sledila bo še vgradnja elektronike za daljinsko upravljanje jadra in krmila. Ko bodo po kakih dobrih 100 urah natančnega dela jadrnice zaplule ter v vetru ubogale vodenje svojega konstruktorja, bo njihov trud poplačan.

To pa je seveda šele začetek, saj tisti, ki se za ta konjiček, ki lahko traja vse življenje, zagrejejo, kmalu naredijo še kak večji in manj enostaven tekmovalni model, pri katerem si pomagajo z računalniškimi programi za izračun aerodinamike trupa, jadra ali kobilice in ne nazadnje iščejo najsodobnejše materiale. Moderna tehnologija in novi materiali tudi na tem področju prinašajo nove izzive, tako da je to mogoče pot, po kateri se danes ta dejavnost lahko bolj približa otrokom.

Modelarstvo namreč ni samo delo v delavnici, saj ko jadrnico splovijo, se z njo naučijo jadranja oziroma njenega vodenja in z njimi tekmujejo na regatah radijsko vodenih modelov. Te potekajo prav tako kot prave regate in niso nič manj atraktivne. Žal pa jih je zadnja leta vse manj in dobri rezultati, ki so jih naši modelarji še pred desetletji dosegali tudi na evropskih tekmovanjih, so samo še spomin.