Košir v enem zamahu prebere knjigo Bodi gospodar v svoji hiši. Primerno opogumljen stopi v kuhinjo do Marte: »Vedi, da sem jaz gospodar te hiše in da je moja beseda poslej vselej zadnja! Danes boš skuhala večerjo, ki ti jo bom jaz naročil, zatem spekla moje najljubše kolače, potem greva za eno uro v spalnico. Po končanem seksu me mora čakati brezova kopel, na obešalniku pa sveža pižama. Ostrigla mi boš še nohte na roki in nogi ter zmasirala stopala. Le uganeš lahko, kdo me bo po vsem tem še počesal ...« Marta tisto sekundo: »Nekdo iz pogrebnega zavoda.«
Bertu je sreča mila, po naključju dobi službo kustosa v zgodovinskem muzeju. Znanje seveda ni njegova vrlina, obiskovalcem tako razlaga: »Spoštovane dame in gospodje, tole na levi pa je lobanja makedonskega carja Lazarja.« Nakar se oglasi eden iz skupine: »Kaj pa ta manjša na desni?« Berto: »Prav tako Lazarjeva, le da iz časa, ko je bil še otrok.«
