VIŠNJA GORA, MULJAVA – »Vem, kdo je Josip Jurčič,« je vzkliknil neki malček, morda prvošolček. »Vem, da je peš hodil sem v šolo, z Muljave v Višnjo Goro.« Pa ne le v šolo, kot smo le malo potem izvedeli, z njegovim dedom sta se iz rojstne vasi v Višnjo Goro, v edini kraj njegove ožje očetnjave z vsemi mestnimi pravicami, večkrat podala tudi zaradi povsem birokratskih stvari. Višnja Gora je bila nekoč namreč administrativno središče Dolenjske, tu je bilo sodišče, tu so bili med drugim zapori. Tu je bil tudi davčni urad, »zaradi vsega naštetega ta kraj ljudem ni bil prav pri srcu,« pa nam je že navsezgodaj v mestni hiši prišepnil 75-letni Pavel Groznik, mož, ki je že več kot stokrat prehodil to pot. Katero pot? Jurčičevo.
Po vsakdanji trasi tega pisca prvega slovenskega romana (Deseti brat) se je več tisoč pohodnikov – ivanški župan Dušan Strnad je govoril o številki 5000, nekateri drugi pa so bili prepričani, da jih je bilo še precej več – podalo tudi tokrat, zraven so bile seveda Slovenske novice. Dvajsetega pohoda namreč nismo smeli zamuditi.
Pavel Groznik je bil prav na vseh pohodih doslej
Tako in tako je bilo vse v znamenju jubilejev, teh okroglih obletnic. Predsednik PD Polž Aleš Erjavec se je ob energetskem šilcu, pred nami je bilo vendarle 15 kilometrov hoje, za hip zazrl še v zgodovino, brez katere seveda ni tradicije: »Ob stoti obletnici Planinske zveze Slovenije ter v čast 150. obletnici rojstva Josipa Jurčiča se je peščica ljudi tedaj, v prvih dneh leta 1994, spomnila, da bi bilo vredno po domovini Krjavlja začrtati pot, ki bi spominjala na našega mojstra pisane besede.« Kdo so bili torej tisti kerlci, ki so jo opravili s pionirskim korakom? Markacist Marjan Potisek, Ruža Tekavec in nekdanji župan Jernej Lampret.
Predsednica MDO Marinka Koželj Štepic je tam pred višnjegorsko cerkvijo sv. Ane, ob kateri je bučno igrala in vabila stiška godba, razkrila tudi tole: »Sprva je nad pohodom bdel PD Viharnik, ta pa je leta 2007 organizacijo odstopil matičnemu PD Polž.« Tudi zato, ker se tako množični pohodi radi spridijo, skomercializirajo in celo sprivatizirajo ... Pri tej primopredaji je pomembno vlogo odigrala še predsednica Viharnika mag. Anica Popovič. Saj veste, če se gremo tradicijo, in Jurčičev pohod je tak, o tem je govoril tudi Strnad, ki je nekje v daljavi videl že petdesetega po vrsti, je pač treba dobro poznati zgodovino, že zaradi čistih računov.
S povsem čistimi računi se je tako že dan poprej zgodil tudi tradicionalni kulturni dogodek, na katerem so predstavili že deveti prevod Kozlovske sodbe v Višnji Gori. Tokrat v grškem jeziku. Še dan prej, v četrtek, pa je dvajset članov PD Polž v globokem snegu pregazilo celotno pot in še več, še dodatni šestkilometrski krog do Krke, to res ni bil mačji kašelj, zgolj zato, da bi imeli pohodniki karseda zglajeno pot. Pavel Groznik, ki je bil prav na vseh pohodih doslej, jih je iz srca pohvalil ter izdal, da je bila druga izvedba z naskokom najtežja, saj je takrat po vsej Sloveniji deževalo kot iz škafa. In če se ga je tistega leta udeležilo le 200 pohodnikov, se ga je pred štirimi leti rekordnih 11.000. Vse skupaj do danes pa že 100.000.
Stojnice domačih dobrot in napitkov
Pohodniki smo se tik pred začetkom poklonili še višnjanskemu polžu, zgledu modrosti, ki ne divja, ampak leze preudarno in počasi, spomnili smo se tudi Drnuljevega kozla Lisca, ki je tako poželjivo zrl v Slamorežčevo zelenjavo, da je moral biti potem za kazen po senci tepen. Prve korake, strmo navkreber proti gradu Rojinje – znanem po Albertu Višnjegorskemu, ki je pred 800 leti Belo krajino priključil Sloveniji – smo prehodili tudi z mislijo na pogumne višnjanske upornike, ki so Turke tako utrudili, da so se morali potem predati, premišljevali smo, kaj bi bilo, če ne bi bilo teh bojevitih Polžev. Bi bili potem poturčeni, bi nemara govorili turško? Priznam, za hip smo pomislili tudi na Tino Maze, bo ali ne bo dobila smuka?! Podučili smo se še o Andreju Pajku, ki je bil iz Višnje Gore pozvan v Napoleonovo vojsko, od tam pa prinesel znameniti boben, na katerega še danes kdaj udarijo. Beseda je nanesla tudi na višnjanskega župnika Janeza Ciglerja, pisca prve slovenske povesti Sreča v nesreči, h kateremu je na verouk hodil Josip Jurčič. Resnično: Višnja Gora z okolico ima kaj pokazati, ima bogato zgodovino, ima simbole, mite in legende. In domačini so na to ponosni.
To je bilo čutiti tudi do Pristave, pohodnik se je do tu vseskozi vzpenjal, nekajkrat pošteno vdihnil in nadaljeval do Zavrtače, ki so jo kakopak obdajale same vrtače. Steza je bila ozka, četa je nekajkrat skorajda zastala, dokončno pa se je ustavila pri hotelu Polževo, zgrajenem že leta 1936. Ta je bil eden prvih smučarskih domov. Nemara je bila tukaj celo prva žičnica, saj so smučarje že takrat jezdeci z dolgimi vlečnimi vrvmi vozili vse do vrha, vse do poznogotske cerkvice Sv. duha iz 15. stoletja.
Od te smo se spustili proti Vrhem, in to po nevarni ledeni stezi (s kar precej padci), da ne bo pomote in da ne bi kdo mislil, da je bilo tri ure hoda povsem ležernih!
»Tina Maze je zmagala,« je nekdo zavpil, že v dolini, tedaj, ko smo šli mimo cerkvice Janeza Krstnika v Leščevju, kjer je pokopan grof Födransperg, veste, njegovi potomci še danes žive, in ko smo imeli Muljavo že pred nosom. »Bravo, Tina.«
Še to: ob poti so nas nenehno pozdravljale stojnice domačih dobrot in napitkov. Krajani zares živijo s tem dogodkom, o tem ni nobenega dvoma!
Podpredsednik PZS Borut Peršolja, navdušen nad organizacijo: »Ne vem, ali sem že kdaj začutil tolikšno energijo, takšno strast! Celo med svojimi domžalskimi člani ne … Vsa čast vam!« Zasavski Orleki pa so mu le še čestitali ob 120-letnici PZS, te najbolj množične organizacije. »Zdaj pa pesem za pohodnike,« je po mikrofonu oznanil Vlado Poredoš. »Gremo na Kum.«
In smo šli. In še se bomo vrnili. Na Jurčičev pohod.
