LJUBLJANA – Zazvonil je telefon, iz tajništva so klicatelja prevezali k dnevnemu uredniku. »Hihi, haha, hehe,« se je med drugim slišalo iz slušalke. Na odločen urednikov »Halo!« se je čez pritajene smehce – porojene morda malo iz radovednosti, češ, bomo videli, kaj bo, malo pa tudi iz zadrege – oglasil mladeničev glas. Povedal je: »Pri Škofovih zavodih v Šentvidu so tatovi na šolskem vrtu zaklali ovco in jo ukradli!« Na nadaljnje urednikovo poizvedovanje, kdaj se je to zgodilo, je pojasnil, da pred dvema tednoma.
Veliki brat premalo
Tak način anonimnega sporočanja ne vzbuja občutka velike verodostojnosti. Morda je res, morda pa si kdo želi popestriti zdolgočasene trenutke. Kaj od tega, se ne da ugotoviti drugače kot s preverjanjem.
Umik pregona Predstavnica za odnose z javnostmi Policijske uprave Ljubljana Nataša Pučko je o dogodku povedala: »PU Ljubljana je bila 3. oktobra 2016 obveščena o tatvini jagenjčka iz obore za živali pri zavodu na Štuli, ki sta jo izvršila neznana storilca. Policisti so opravili ogled kraja dogodka in zbrali obvestila, o ugotovitvah pa so obvestili tožilstvo s poročilom, saj je lastnik ovce podal umik od pregona kaznivega dejanja.« |
In smo se napotili v Šentvid nad Ljubljano k Zavodu sv. Stanislava, ljudsko imenovanemu Škofovi zavodi. Tam domuje vrsta cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanov, od vrtca prek osnovne šole do škofijske gimnazije. Ves obsežni stavbni kompleks je krog in krog zavarovan z mrežo. V njej je odprtih le nekaj vstopno-izstopnih dohodov. Pa tudi videokamere nas kot veliki brat spremljajo tako rekoč na vsakem koraku.
Le kdo bi si upal nepovabljen vstopati v tako varovan prostor in celo zganjati grdobije? S poizvedovanjem smo razkrili, da je tudi to mogoče.
Resnično presenetljivo, nam je potrdil vir, ki je želel ostati anonimen: »Res se je zgodilo, že pred tremi tedni, v nedeljo zvečer. Kamera je posnela osebi, po videzu mladoletni, ki sta preskočili ogrado z ovcama. Ta je v neke vrste atriju stavbe Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Prosto dostopna je le tista stran ograde, ki je obrnjena k parkirišču. Tam sta lumpa, saj človek niti ne ve, kako bi ju imenoval, preskočila ogrado in zaklala ovco ter jo potem nemudoma odnesla in odpeljala s seboj.«
Ni strahu pred vojaki
Da se dogaja nekaj nezaslišanega, je prek videokamer opazil varnostnik in pohitel do prizorišča. Preden je prispel tja, celoten kompleks je prostorsko precej razpotegnjen, sta jo mladca s plenom že zbrisala. Njuna predrznost je še bolj neverjetna in izzivalna, ker se šole skoraj drži vhod v vojašnico. Ko se vojaki vanjo vračajo peš iz središča Šentvida, korakajo natanko po tem pločniku mimo ograde z ovcama. Lahko bi bil tatova med dejanjem celo zalotil kak vojak, pa pač ni.
Kdo je dal pobudo, da bi šola na dvoriščni travnik naselila ovci, nismo izvedeli. Niti kdaj.
V vodstvu šole so dejali le, da je dogodek zanje in za učence preveč boleč, da si zato ne želijo prav nobene posebne pozornosti. Izginulo ovčko so tudi hitro nadomestili z novo. Ob hlevčku, ki so ga iz desk zbili učenci sami, sta pohlevni živalci kot običajno tudi ob našem obisku mulili travo. V bližini zaščitene pred dežjem ležijo njima namenjene senene kocke. Nekaj drevesnih mladik v dosegu ovčjih gobčkov so učenci zavarovali z lesenimi letvami.
Ovčki sta ljubljenki učenk in učencev, božajo ju, sta nekakšni neuradni maskoti šole.
Koga je gnala ta sadistična surovost, da je – vsem varnostnim ukrepom navkljub – otrokom umoril njihovo ovčko? Da sta mladoletnika res morila, ni pokazala le kamera, predvsem so nemo pričala okrvavljena tla. In čeprav govorimo, da v kriznih časih ljudje tudi stradajo, tadva, ki sta surovo zaklala ovco na šolskem dvorišču, tega zagotovo nista storila, ker bi jima želodca zapredala pajčevina.