NA KOŽO

Mladi pa bi bili 
za spremembe

Objavljeno 26. september 2014 00.15 | Posodobljeno 26. september 2014 00.15 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Mar res ni v interesu nikogar, da bi z mladimi zdaj ravnali kot z največjim bogastvom?

V kopici elektronske pošte sem prejel tudi mail, ki ga je služba Gospodarske zbornice Slovenije za strateško komuniciranje naslovila Starejši zaposleni – vir znanja in izkušenj. V mailu pojasnjujejo, kaj so ugotovili udeleženci konference Motiviranje starejših zaposlenih za usposabljanje in spremembe: »Podjetje mora zagotoviti pogoje, da lahko delavci delajo dalj časa, ti pa morajo tudi sami poskrbeti za svojo zaposljivost in konkurenčnost. Tega se v Sloveniji premalo zavedamo, zato imajo delodajalci večjo vlogo pri motiviranju za spremembe in vseživljenjskem učenju.« Odprl sem še priponko: »Izprašani starejši delavci so se strinjali, da si ne želijo spremembe dela in delovnega okolja, saj zanje to predstavlja velik problem. Anketa med delodajalci pa je potrdila njihovo pozitivno mnenje o starejših delavcih, pri katerih cenijo dobro znanje ter socialne kompetence...« Jasno?

Pred desetletji so nas še prepričevali, da so otroci oziroma mladi naše največje bogastvo. To je bila socialistična krilatica. Pa danes? Le zelo redke svetle izjeme med delodajalci temu pritrjujejo z odnosom, ki ga kažejo do, denimo, iskalcev prve zaposlitve. Da bi z mladimi ravnali kot z bogastvom, žal ni v interesu ne politike ne delodajalcev, četudi prav oni najbolje vedo, kaj je dobro za gospodarstvo in državo ter kaj ne. Dvomite, da najbolje vedo? Poglejte, na primer, kako daleč so nas pripeljali. Je pa tudi res, da medtem ko oni prirejajo butalske konference, tiste naše sodržavljanke in sodržavljani, ki imajo »komaj« od 23 do 33 let, lahko kvečjemu sanjajo o redni zaposlitvi (o delovnem mestu za nedoločen čas), ki bi jim zagotovila trdno socialno varnost, o lastnem bivališču (da se bodo končno lahko odselili od staršev ali starih staršev) ali o tem, da bi brez večjih zadreg lahko najeli celo kakšen kredit v eni od tistih slovenskih državnih bank, v črne luknje katerih smo davkoplačevalci doslej zmetali že milijarde in milijarde evrov. Ne, največji problem Slovenk in Slovencev ni kriza, največji je to, da se s krizo spopadamo s preživetimi, povsem neuporabnimi vzorci (rešitvami) ali pa se po butalsko slepimo z novimi, ki pa so prav tako neuporabni. Mar res ni v interesu nikogar, da bi z mladimi zdaj ravnali kot z največjim bogastvom? 

Deli s prijatelji