Mladi Luka išče upanje

BOHINJSKA BISTRICA – »Ne veva več, kaj naj narediva. A nekaj morava, kajti časa ne smeva izgubljati.« Tako sta nam včeraj dopoldne v vasi Brod pri Bohinjski Bistrici povedala Vesna Ravnik in njen 19-letni sin Luka Kovačič. Najstniku, ki se je še pred dobrim letom skorajda vsak dan ukvarjal s športom, so jeseni postavili diagnozo. Takšne tako mlademu človeku v Sloveniji verjetno niso napisali še nikdar: rak na debelem črevesu, ki se je razširil po trebušni mreni. V maminem spominu še danes odzvanjajo besede, ki sta jih slišala na onkologiji: »Neozdravljiv rak.« Zdravniki v Ljubljani, ta teden pa še zdravniška ekipa v italijanski Padovi, so mlademu Bohinjcu rekli, da operacije ne morejo izpeljati. A mama Vesna in mladi Luka se s takšno odločitvijo ne moreta in nočeta sprijazniti: »Nekaj moramo ukreniti, nekaj je vendar treba narediti. A kaj?«

Zdravniki ga 
niso jemali resno

Najstnik začne zgodbo pripovedovati na začetku: »Že pri sedemnajstih me je večkrat bolel trebuh. Šel sem do zdravnikov, pa se mi je zdelo, da me nihče ni jemal prav resno, češ, s tako mladim fantom, pa še športnikom povrhu, pa res ne more biti nič resno narobe. Niti krvi mi niso vzeli, samo neke tablete za trebuh so mi napisali.« Ob tem Luka Kovačič omeni, da je bil, preden je izbruhnila bolezen, zelo dobro telesno pripravljen: »V prvi gorenjski ligi sem igral za člansko vrsto Nogometnega kluba Bohinj, zelo rad pa sem se ukvarjal tudi s telovadbo na prostem.« O tem, kakšen športnik je bil, veliko pove tudi podatek, da je na enem od zadnjih športnih testiranj Luka naštel 87 trebušnjakov v eni minuti.

Bolečine v trebuhu so se v začetku lanskega poletja začele stopnjevati: »Do konca poletja sem močno shujšal, trebušne težave so se samo povečevale. En teden me je trebuh bolel dva dneva, naslednji teden me je bolečina spremljala tri dni, pa je bilo spet nekaj dni dobro … A bolelo me je prav vsak teden.« Tako je bil septembra, ko se je začelo novo šolsko leto in z njim sklepni, četrti letnik srednje gostinske in turistične šole v Radovljici, le tri dni v učilnici, kajti po pregledu krvi so se zvrstili dolgi dnevi v jeseniški bolnišnici.

Na Jesenicah so sledile infuzije, nato operacija. »V štirinajstih dneh so vse mišice uplahnile, moja teža pa je z 68 padla na 51 kilogramov,« se lanske težke jeseni, ko je tri tedne preživel v bolnišnici, spominja Luka Kovačič. Med operacijo so mu odstranili tumor, hkrati pa so mladostniku povedali, da so se zasevki raka žal razširili tudi na trebušno mreno. Ob tem sogovornika povesta, da tudi starejši zdravniki na onkologiji v svoji dolgoletni karieri še niso obravnavali tako mladega pacienta s takšno diagnozo. »Čisto vsi so rekli, da takšni izvidi ne grejo skupaj z letnico rojstva,« pravita sogovornika.

»Operacija trebušne mrene ni bila ena od možnosti, zato je sledila kemoterapija,« nadaljujeta zgodbo mati in sin, ki bi prek našega časopisa rada našla vsaj žarek upanja. V tem trenutku potrebujeta nekoga, ki bi jima znal pomagati, ju usmeriti, jima pokazati pravo pot …

Časa zmanjkuje

Niz kemoterapij se je končal sredi aprila. »Sprva so preiskave pokazale, da je kemoterapija uspešna. A zadnja krvna slika je bila spet porazna. Zdaj sva že en mesec v negotovosti. Iščeva nekaj, kar bi pomagalo. Pred kratkim sva obiskala tudi zdravnico v Padovi, za katero sva slišala, da je pomagala že mnogim. Štiriurna vožnja do tja je bila za Luko naporna, a zmogel je tudi to. Ta teden so nam sporočili, da operacija ni možna. Kaj naj zdaj – naj sledi nov niz kemoterapij, za katere ne vemo, ali bodo uspešne, ali naj se usmerimo v kaj drugega. In če – v kaj?« To so vprašanja brez pravega odgovora, ki se dan in noč vrtijo v mislih mladega Luke in njegove skrbne mame Vesne.

»Ravno včeraj sva bila na alternativni kliniki v Ljubljani. Zavedava se, da vsa zdravljenja, pa naj bo to kemoterapija ali alternativna oblika, zahtevajo svoj čas. Hkrati pa veva, da je prav čas tisti, ki ga nimava. In še – za eno ali drugo zdravljenje bi se že odločili, nekako bi zbrali potreben denar, ampak le če bi vedeli, da bo zdravljenje dalo rezultate. Tako pa lahko le o vsem tem ugibamo in si vsak dan zastavljamo vprašanja, na katera sami ne moremo najti pravih odgovorov. Znašli smo se na razpotju in potrebujemo nekoga, ki bi nam pokazal pravo smer,« razmišljata sogovornika.

Klic na pomoč

Luka Kovačič se zaveda: »Moje telo ne bo zdržalo novega preizkušanja teh in onih terapij. Vse skupaj je že zelo zahtevno. Močno sem shujšal in zame je napor že, če moram iti od doma v Bohinju do Ljubljane. Rad bi, da moje izvide vidi še kdo. Želim si, da poleg zdravnikov, ki so si izvide že ogledali, to stori še kak zdravnik, ki morda dela v tujini. A kako naj pridem do njega?«

Zgodba, v katero je skupaj z najbližjimi ujet Luka Kovačič, se je dotaknila mnogih. In tudi ko je včeraj dopoldne za težko zgodbo, ki se piše v majhnem bohinjskem kraju Brod, slišal bohinjski župan Franc Kramar, je že takoj začel razmišljati o tem, kako lahko pomaga.

»Sošolci me zelo pogrešajo. Res smo bili dober razred, ki ga vodi srčna razredničarka Marjana Kralj. Ona je res zelo dober človek, sošolce vsakič vpraša, ali so me kaj videli in slišali,« se šolskih klopi spominja Luka Kovačič. Njegova mama, ki je dotlej zadrževala solze, pa doda: »Ravno zadnjič je Luka rekel, kako rad bi počel čisto vsakdanje stvari. Kako rad bi sedel za domačo mizo in delal domačo nalogo …« Tako pa je najstnikovo življenje omejeno na razmišljanje o zdravilih in zdravljenju ter na kratke sprehode po okolici domače hiše.

Najstniki si dandanes želijo veliko stvari. Luka Kovačič, ki je še pred letom kipel od energije, pa si je lani za Miklavža želel le zdravje. To željo je zapisal na listek, ki ga ima še danes na nočni omarici. Se mu bo izpolnila?