KAMNIK – Novembra 2009 smo v Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani obiskali takrat 14-letno Mašo Topler. Suhljata deklica je pri svojih 168 centimetrih višine tehtala le nekaj čez 30 kilogramov. »Zdravniki so bili zaskrbljeni, saj je idealna teža za mojo višino okoli 60 kilogramov, torej še enkrat toliko, kot sem tehtala takrat,« se najtežjega obdobja v življenju spominja Maša. »Danes imam nekaj čez 50 kilogramov, počutim se dobro. Tudi zdravniki so zadovoljni z mano, čeprav so se morali sprijazniti, da bom pač vedno med ta suhimi,« se nasmehne 20-letna lepotička.
Pošiljali so jo na testiranje za droge
Mašo smo na predzadnji dan šolskega leta obiskali v zavodu Cirius, kjer končuje srednjo šolo. »Zaradi raka, ki so mi ga odkrili, ko sem bila v sedmem razredu, sem izgubila tri leta šolanja,« razloži Mežičanka. Spomin na tisto pomlad je še vedno zelo živ. »Vse se je začelo, ko sem se nekega dne iz desničarke kar naenkrat prelevila v levičarko. Moja mama je levičarka in nekega dne sem ji rekla: 'Od zdaj bom tudi jaz pisala z levo roko.' Mama je mislila, da gre za pubertetniško muho, a ko si z desnico nisem mogla več odrezati niti kosa kruha, jo je zaskrbelo in me je odpeljala k zdravniku.«
Prve preiskave niso pokazale nič posebnega. »Grozno mi je bilo, ker me je vsak zdravnik, h kateremu sem prišla, vprašal, ali uživam alkohol ali droge. Povedala sem jim, da ne, a so me vseeno poslali na testiranja. Trikrat sem morala iti, a test je bil vsakič negativen.« Naposled so jo poslali še na preiskavo glave in ta je razkrila strašljivo resnico: tumor na možganih!
Tehtala pičlih 32 kilogramov
Začelo se je težavno obdobje zdravljenja. Bolezen je dekle presenetila ravno med odraščanjem, zato je bilo vse skupaj še bolj naporno. Maša je shujšala na skoraj neverjetnih 32 kilogramov, zaradi kemoterapij je namreč vse, kar je zaužila, izbruhala. »Deklica, s katero sva si delili sobo v bolnišnici, ni bila tako hudo bolna kot jaz, imela je tudi dokaj normalno telesno težo. A se ni hotela niti premakniti s postelje, še na stranišče so jo peljali z invalidskim vozičkom. Jaz pa v nasprotju z njo nisem prenesla, da ne morem storiti ničesar brez pomoči medicinskega osebja. Trmarila sem toliko časa, da sem vsak dan lahko šla vsaj na kratek sprehod po hodniku. Ko je to videla mama moje cimre, jo je nadrla, da če zmorem jaz, bo zmogla tudi ona.«
O kemoterapiji govori presenetljivo mirno. »Ne, nič me ni bolelo med obsevanjem, samo grozno slabo mi je bilo po njih. In vse lase sem izgubila. A mislim, da je bilo drugim ob tem bolj neprijetno kot meni. Jaz se nisem toliko sekirala, me je pa motilo, ker so ljudje, kamor koli sem prišla – v trgovino, na pošto, na obisk –, buljili vame.« Mama ji je zato kupila lasuljo. »Lepa črna lasulja je bila, iz naravnih las, zanjo je najbrž odštela celo premoženje. A kljub temu sem se z njo počutila slabo. Nekaj časa sem jo nosila, potem pa sem jo odvrgla. 'To nisem jaz. Svoje bolezni se ne sramujem,' sem rekla mami, ki mi je med boleznijo poleg babi Irene najbolj stala ob strani.«
Zbrali 36 ton zamaškov
Maša se je pred kratkim odločila, da prevzame mamin priimek. »Topler se pišem po očetu, s katerim pa tako rekoč nimam nobenih stikov. Zato bom odslej Maša Jež, po mami Simoni Jež,« navrže med pogovorom. Ljudi, ki so ji stali ob strani v najtežjih trenutkih, se spominja z veliko hvaležnostjo. »Hranim vsako risbico in sporočilce, ki so mi jih dobri ljudje namenili v času bolezni.« In teh ni bilo malo. »V kar šestih mapah imam shranjene, toliko pisem je bilo. Celo iz Amerike in Škotske so mi pisali,« pove.
Prav v tistem obdobju smo Mašo prvič obiskali tudi mi. Konec leta 2009 je namreč na facebooku, ki sicer takrat še ni bil tako popularen kot danes, zaživela skupina Pomagajmo Maši. Prek nje in s pomočjo medijev, tudi našega časopisa, so se zanjo začeli zbirati plastični zamaški. »Za akcijo me je vzpodbudil Anže Pratnemer, ki je v prometni nesreči izgubil nogo. Za protezo je potreboval denar in tako je začel zbirati zamaške. Ogromno jih je zbral, lahko si je kupil protezo, pa mu je tona še ostala. Podaril jih je meni.«
Maša si je z zamaški – za tono je dobila približno 300 evrov – kupila posebne beljakovinske napitke. »Med kemoterapijo je bila to edina stvar, ki sem jo zaužila in je nisem izbruhala. Poleg tega je moja mama samohranilka, imam še starejšega brata, in seveda je bilo ob moji bolezni naše finančno stanje skoraj nevzdržno.« Pri širjenju glasu o akciji zbiranja zamaškov ji je pomagala tudi njena domača Osnovna šola Mežica, na kateri se je zanjo odvilo nekaj dobrodelnih koncertov, kjer sta med drugim nastopila Anika Horvat in Omar Naber. »Na koncu smo zbrali skoraj 36 ton!«
Maša je bolezen premagala, čeprav je pustila posledice. Pri njeni hoji opazimo, da nekoliko šepa. »Desno stran telesa imam še vedno deloma ohromljeno,« razloži. O tem, da bi se rak lahko ponovil, ne razmišlja. »Zdravniki so mi povedali, da je tumor v celoti odstranjen, in jaz jim verjamem!« pove z odločnim glasom.
Dvajsetletna lepotička, kot vse njene vrstnice, sanja o uspešni karieri. »Nekoč sem se ukvarjala s športom, bila sem zelo dobra v plavanju. Trenirala bi tudi zdaj, pa so treningi prevelik finančni zalogaj,« pove. Razmišlja pa tudi o tem, da bi postala fotomodel. »Bolezen me je marsikaj naučila. Verjamem vase in v to, da mi lahko uspe kar koli. Samo eno življenje imamo in treba ga je izkoristiti. To vsem polagam na srce,« z mehkim tonom sklene lepotička, njene ustnice pa se raztegnejo v optimistični nasmešek.
Do prve avdicije prek Lada Bizovičarja
Maša se s prijatelji rada odpravi v gledališče. Med domačimi igralci ji je najljubši Lado Bizovičar. »Velikokrat sem že bila na njegovi predstavi in nekoč sem ga prosila za avtogram. Zapomnil si me je in zdaj mi vsakič, ko me vidi, reče: 'Oh, spet ti, moja nadloga Maša.' Enkrat sem mu pravila o tem, da bi rada pozirala kakšnemu fotografu, in tako mi je, ker pozna veliko ljudi, celo pomagal do prve avdicije. Upam, da bom kmalu dobila še katero takšno priložnost.«
