DOBRUŠA PRI VODICAH – Pregovor pravi Iz malega raste veliko pa, denimo, Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Zagotovo poznate tudi tistega: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Vsi po vrsti namigujejo na to, kako je vredno z malim začeti in vztrajati, rezultati so slej ko prej tu. Zadnji je morda najmočnejši, saj namiguje, da se mora človek najprej opreti predvsem nase.
Tako se je pred štirimi leti 30-letni živilski tehnik Gašper Jeraj iz Dobruše pri Vodicah odločil, da bo poskusil iti na svoje, in v domači kokošnjak nastanil prvih 50 kokoši. »Imel sem oporo pri starših, ki sta oba delala na Jati,« pove Gašper. Potem je jato povečal na 100 kokoši, ki so znesle po 90 jajc na dan. Danes skupaj s 26-letnim dekletom Alenko Bidovec skrbita za 750 kokoši in živita od prodaje jajc.
Na mali kmetiji
Domača kmetija šteje le 4,5 hektarja zemlje, vseskozi so imeli živino, za mleko in meso, a iz tovrstnega kmetovanja se ni dalo preživeti, zato sta oče in mati hodila na delo. Tudi danes bi večina tistih, ki vedo, kaj pomeni delati na zemlji, zatrdilo, da družina na štirih hektarjih ne more preživeti. Toda Gašper in Alenka sta nama predstavila drugačno zgodbo.
»Kaj naj rečem, vendar se da, če se potrudiš. Če ne zapravljaš naokoli,« nam je naravnost povedal Gašper, po naravi miren in preudaren fant. Po končani šoli v Naklem je delal v gradbenem podjetju, nato v pekarni: »Tam sem se naučil peči kruh, tudi potico in piškote,« je sedeč za mizo smeje pripovedoval in pestoval malo, sedemmesečno Julijo.
Večino krme za kokoši pridelajo doma: »Posadimo koruzo, pšenico, ječmen, oves, posejali smo tudi sojo, vendar zanjo nimamo najbolj primerne njive, zato je to edino, kar moramo kupiti.«
Obstaja nadomestek zanjo? »Niti ne. Soja je energetsko zelo učinkovita, nam bi nesnost kokoši padla za 30 do 40 odstotkov.«
Žita doma zmeljejo in zmešajo v primerno krmno mešanico ter dodajo pesek.
Na dan 600 jajc
Preprost kokošnjak je opremljen s krmilniki in napajalniki. Na daljši steni modra gnezda, kamor kokoši nesejo jajca, na drugi steni late, kamor se odpravijo spat.
»Največ dela je s pobiranjem jajc, to nama vzame tudi do tri ure na dan,« pove Alenka in poudari, da mora biti človek vseskozi prisoten.
»Vsak dan pometamo in čistimo, pazimo na sveži nastilj v gnezdih. Ključno pa je seveda pobiranje jajc,« odgovarja Gašper.
Kokoši se sicer počasi navadijo jajca nesti v gnezda: »Na začetku pa nesejo na tla, zato je treba biti zelo pazljiv.«
Se da ločiti staro jajce od svežega?
»Počasi pridobiš izjemen občutek. Staro, zastarano jajce je lažje in videz lupine je drugačen. Ni pa nujno, da klopota, kar je sicer znak starejšega jajca.«
Jerajeve kokoši znesejo do 650 jajc na dan, ki jih prodata po okoliških gostilnah in zasebnih trgovinah. »Nekaj gre tudi na domu, a naša kmetija žal ni ob cesti, kar bi bila prednost,« pove Alenka in pripomni, da sta jajca uspešno prodajala na tržnici v Kamniku: »Ampak trenutno..., saj vidite...« in malce privzdigne malo Julijo.
Jajce na jajce
Gašper in Alenka si delo okoli kokoši delita. Jajca trenutno prodajata po 14 ali 15 centov, kar na mesec prinese eno dobro plačo: »Za zdaj je tako, načrtujeva pa nov kokošnjak za 4000 kokoši. Tako bi lahko imeli turnusno rejo; pred veliko nočjo bi jato povečali, ker se proda več jajc, poleti bi jo zmanjšali, ker prodaja pade.«
Trenutno imata urejeno talno rejo, razmišljala sta tudi o ekološki reji kokoši nesnic, kar se sicer lepo sliši: »Kakšna njiva je široka le deset metrov, levo in desno bi škropili, zato ekološka pridelava ne pride v poštev. To pomeni, da bi morali krmo kupovati, nesnost bi padla in ceno bi morali dvigniti in vprašanje je, kako bi prodajali. Ni preprosto,« sklene Gašper.
Gašper in Alenka z Julijo sta dober primer, kako se tudi na mali zemlji da kakovostno preživeti. Gašper je bil od mladih nog vajen dela na kmetiji, poudari tudi, da so jima starši v oporo.
»Tudi na gradbišču ali v pekarni ni bilo slabo, a tako mi je najlepše, tako sem svoboden.« Jajce na jajce torej, pa prideta sreča in p(a)lača.
