NA KOŽO

Mlad perspektiven kader

Objavljeno 15. april 2016 00.25 | Posodobljeno 15. april 2016 00.27 | Piše: Domen Mal
Ključne besede: komentar

V avtu predvajam od Screamin‘ Jay Hawkinsa do Dead Kennedys.

Na začetku srednje šole sem odkril očetovo zbirko plošč, dva metra longplejk in skoraj 200 malih plošč. Spoznal sem Rolling Stonese in Beatle – ter dal prednost prvim –, pa Doorse, Animalse, Janis Joplin, The Who, Jefferson Airplane, Jimija Hendrixa in še veliko več. Potem sem imel fazo dolgih las, te groze sem se otresel s punkom.

Oni dan pa pride iz šole naša najmlajša in pove, da več kot pol njenih sošolcev pri skoraj šestnajstih še ni slišalo za Stonese, za Pink Floyde pa mislijo, da so spremljevalni bend pevke Pink. Poznajo samo frišne instant napeve, ki se itak ves čas isti rolajo po radijskih postajah, privat pa se nekateri navdušujejo še za kakšen turbo folk.

Hkrati mora ta ista mladež obiskovati koncerte v okviru glasbenega pouka. Ampak kakšne koncerte! Od opere do simfonične glasbe in jazza. Saj naj bo to – ampak naj bo tudi sodobna rock in zaradi mene še pop glasba. Zakaj učitelji ne predavajo o začetkih bluesa, rock' n' rollu, punkrocku, rapu, metalu.

In ob glasbi bi morali predelati še vsa družbena gibanja, ki so bila z njo neločljivo prepletena. Spopad generacij (rock 'n' roll), odpor proti imperializmu in vojni v Vietnamu (hipiji), oporekanje kapitalističnemu in, pri nas, socialističnemu sistemu z njegovim političnim enoumjem (punk).

Ko poslušam najstnika pri skoraj šestnajstih in skoraj sedemnajstih in tretjega pri dvajsetih, opažam, da danes mladinskih subkultur sploh ni. Mladi se oblačijo podobno, poslušajo in berejo nič ali pa oslarije, ves čas priklopljeni na mobitele, tablice, računalnike. Ob tem pa je pred njimi bolj negotova prihodnost kot kadar koli, ki kar kliče po uporu.

Seveda ne zanemarjam vloge nas, staršev, če nas že izobraževalni sistem, usmerjen samo in zgolj v storilnost, ne pa kakovost, pušča na cedilu. Sam otrokom predavam o družbi, literaturi, filmih, v avtu predvajam od Screamin' Jay Hawkinsa do Dead Kennedys, in že vidim, da prispevam delež k oblikovanju s svojo glavo mislečih mladih ljudi. Ki ne bodo postali kanonfuter bolne slovenske družbe, ampak se bodo postavili zase in jo malo po malo spremenili.

Deli s prijatelji