PEKARNA

Miške so se v pekarni naučile speči svoj kruh

Objavljeno 06. september 2014 22.42 | Posodobljeno 06. september 2014 22.42 | Piše: Boštjan Fon

Pek Mišmaš ponuja znanje o dobroti, skriti v drobcene otroško zmesene kruhke.

Najprej je bilo treba narisati miškam brčice. Foto: Boštjan Fon

RUTE – »Tukaj pečemo najboljši kruh,« je pozdravil mišji zbor pek Mišmaš in povprašal otročad, ki jim je prej prijazno razpoloženi muc risal brčice, ali so že kdaj sami spekli pravi pravcati kruh. »In ko se bomo tukaj naučili peči kruh, ga boste lahko pekli sami doma za vso družino.«

Mirne duše lahko zatrdimo, da smo bili priča simpatično toplemu dogodku, ki je tesno povezan z legendarno Pekarno Mišmaš, zagotovo brezčasno pravljico Svetlane Makarovič, ki je luč sveta ugledala leta 1974. Elizabeta Kejžar, ki je pred nekaj leti diplomirala pri dr. Janezu Bogataju s področja kulturne dediščine tradicionalne gornjesavske kulinarike, v dvojni vlogi peka Mišmaša in kurjega peka, nekdanja kapetanka košarkarske reprezentance Slovenije Barbara Gričar v vlogi mlinarice Jedrt ter, kot sama pravi, kožoslikarka, priznana umetnica poslikave telesa Alenka Peternel v vlogi mačka so otroke povabile v pravo pekarno v kleti hotela Rute v Martuljku.

Igralnica je sestavljena iz gledališkega, učnega, pripovedniškega in umetniškega dela. Otroci odigrajo vloge mišk, v pravljici so bile kot starodavno začarano ljudstvo pekovih pomočnikov. Mišmaš uči peke kruha tako, da ves postopek opravijo sami, in v začetku jih poduči, da so za kruh pomembne štiri sestavine: »Moka, voda, sol in kvas.« So pa otroške brihte dodale, da je menda treba imeti zraven še posodo in primerno peč, potem pa je ena od mišk še šepnila: »Ne sme se pozabiti na maslo, da se ga potem namaže na pečen kruh.«

Se še spomnite pravljice o peku Mišmašu? V vasi Miševo bi mlinarica Jedrt rada izvedela, katera je skrivnost, ki jo uporabi pek Mišmaš, da peče tako dober kruh s tako malo moke. Ker so morali otroci oziroma miške k mlinarici po moko, so morali obdržati skrivnost zase. Ko so z moko prišli iz mlina, so jo sejali. Večkrat ko je bila presejana, bolj rahel kruh bo, so izvedeli. Potem so solili vodo in miške so štele, vsaka je desetkrat zavrtela žličko. Pek Mišmaš je prinesel kvas, da ga je mišji zbor vmešaval v moko, in potem so dodali vodo in mesilo. Uh, kako potrpežljivo in dolgo se je mesilo, vmes pa je pek Mišmaš pomagal s svojim znanjem in izkušnjami.

Gledališka predstava treh deklet za radoveden mišji zbor je bila na trenutke ustavljena, da so spretne roke peka Mišmaša ustvarjale žemljice, kajzerice, ptičke, pletenke in še kar je pekovskih dobrot. Drobne ročice so potem same, sprva okorno, a nato z bolj in bolj otipljivim veseljem iz hlebčkov testa ustvarjale svoje umetnije. Koliko veselja je bilo, pa tudi kakšen slabovoljen trenutek, ko iz testa umetnina ni nastala po pričakovanjih. A je bilo sfiženo kaj lahko popraviti, saj se testo pregnete kot plastelin v vrtcu in se na novo naredi pekovsko pecivo, kot se spodobi za pekarno Mišmaš.

Ko se je testo iz počitka in ustvarjalnega nemira odločilo za vzhajanje in nato še skok v peč, je troje gostiteljic pripravilo mišjo zabavo s pojedino, ki so jo sestavljali domači krhlji, pa lešniki, rozine, prestice in poseben čaj mlinarice Jedrt, ki je vse v pekarni Mišmaš povabila še na ples. Spečeno iz testa so miške dobre volje in zabave na koncu z vonjem lepega doživetja odnesle domov.

Deli s prijatelji