Misijonarka
 med Eskimi

Pred nekaj dnevi se je v svoj rojstni kraj, v Mursko Soboto, za tri mesece vrnila sestra Dorica Sever, ki pripada sestram frančiškankam Marijinim misijonarkam. Že leta 1877 je njihova ustanoviteljica zapisala, da gredo sestre misijonarke po svetu, in sicer v najbolj oddaljene in najbolj nevarne misijone, kjer Cerkev še ni prisotna. Ta izziv je pred leti sprejela tudi sestra Dorica, ki jo pot že 40 let vodi med misijoni po svetu. Njena pot se je začela leta 1971 na Dunaju, kjer je stopila v red sester frančiškank. Sedem let je živela v Cerkljah na Gorenjskem, leta 1983 so jo poslali v misijone v Francosko Gvajano, kjer je delovala 10 let. Nato se je spet vrnila v Slovenijo in začela redovno skupnost na Mirju pri Ljubljani, tam so obnovili samostan, kamor so se vključila mlada dekleta, nato je za nekaj časa spet odšla na Dunaj. Pot jo je nato zanesla v misijone v kanadsko Arktiko, kjer že 16 let deluje kot misijonarka med Eskimi. Dežela, ki se imenuje Nunagut, je bila do leta 1960 popolnoma nedostopna. Ob sestri Dorici je tam še sedem duhovnikov iz Poljske, škof, dve redovnici in laična misijonarka. Sestra Dorica po teološki plati izobražuje tamkajšnje voditelje Inuitov, kmalu pa naj bi ti začeli sami poučevati in širiti krščansko vero, maševati in najmlajše poučevati verouk. Ob obisku v Prekmurju v domu starejših v Rakičanu je sestra Dorica pripravila razstavo, kjer je na panojih kronološko prikazano delo in življenje na Arktiki. V misijonu, kjer živi in dela, je velika ravnica, pokrita s snegom in ledom, kjer ni nobenega drevesa. Dan v misijonu se začne v kapeli ali v cerkvi z molitvijo ali meditacijo, ko prebirajo evangelij in pojejo cerkvene pesmi. Čeprav živi in dela daleč od Prekmurja, se domov rada vrača, rodno deželo pa vedno nosi v srcu.