NOVO MESTO – »Včasih sem se bal igle kot hudiča. Ko smo imeli s službo zdravniške preglede, sem sodelavce spuščal naprej, da so mi le čim pozneje vzeli kri. A moj pogled na to se je spremenil, ko je žena drugič rodila. Takrat so pri porodu nastali zapleti in potrebovala je pet ali šest steklenic krvi. Zdravnik mi je dejal, da sem lahko vesel, da obstajajo ljudje, ki darujejo kri, saj s tem rešujejo življenja. In zamislil sem se. Od takrat sem reden krvodajalec,« je razloge za to plemenito poslanstvo opisal Miroslav Ograjšek z Vinjega Vrha v občini Šmarješke Toplice.
Pred dnevi je na Centru za transfuzijsko dejavnost Novo mesto kri daroval že 130. A kot pravi, mu številke in priznanja ne pomenijo veliko, niti ne šteje, kolikokrat je dal kri, prav tako si ni zastavil cilja, kolikšno številko mora doseči. Največje priznanje je zavedanje, da bo s tem pomagal drugim.
Strah do igle je bil tako v trenutku premagan in Miroslav se je leta 1982 zapisal krvodajalstvu. Redno, štirikrat na leto, obiskuje center za transfuzijsko dejavnost. In ko se tako spomni na svojo krvodajalsko pot, se nasmehne ob spominu na odvzem krvi, ko so iz stekleničk prešli na vrečke. »Takrat sem bil že reden krvodajalec, kri sem dal približno 25-krat, ampak takrat mi je pa res postalo slabo. A le takrat in nikoli več,« se nasmeji zgovorni Dolenjec in hkrati pove, da ni čisto pravi Dolenjec. Njegove korenine so v Novigradu, v Istri. Ženo Ireno, ki je Dolenjka, doma je bila iz Obrha pri Dolenjskih Toplicah, je spoznal leta 1973 v Novigradu, kjer je delala kot študentka. »Dve leti je bila to ljubezen na daljavo,« pravi in pove, da je aprila 1975 prišel v Slovenijo, ko se je poročil, leto pozneje sta z Ireno svojo ljubezen kronala z otrokom, sicer pa so se jima v zakonu rodile tri hčere, imata pa tudi šest vnukov. Najprej so živeli v Novem mestu, potem pa so si na Vinjem Vrhu kupili parcelo in postavili hišo, kjer živijo kakšnih deset let. In ker je Miroslav že čisto pravi Dolenjec, ima tudi svoj vinograd, 250 trt šteje, sadovnjak, v katerem sadje že lepo zori, pa travnik, tako da dela res nikoli ne zmanjka, posebno zdaj ne, ko je po 40 letih dela eno leto v zasluženem pokoju.
Kri nima cene
Ko Miroslav takole na hitro izračuna, koliko krvi je daroval v vseh teh letih, pove, da je je bilo že vsaj 50 litrov, in ko ga pobaramo o plačljivem krvodajalstvu zunaj naših meja, je odločen: »Kri je nekaj, kar nima cene, je nenadomestljiva in je ne moreš plačati. Če jo potrebuješ, jo dobiš zastonj, zato jo tudi daš zastonj. Če bi jo začeli plačevati, me ne bi bilo več med krvodajalci.«
Zdravje mu služi, v vsej svoji delovni dobi, vse od prihoda v Slovenijo, je delal v Revozu, koristil ni niti enega dneva bolniškega dopusta, bo pa krvodajalec, dokler se bo počutil dobro oziroma do 65. leta, ki je zgornja meja za krvodajalstvo. Veseli ga, da je med krvodajalci vse več mladih, in za to plemenito dejanje je navdušil že več sorodnikov.