Mirno orjejo nad tono eksploziva

RADOVLJICA – Ko je v minulih dneh 85-letni Ciril Zupan iz Mošenj pri Radovljici prebiral naš časopis, v katerem smo pisali o neeksplodiranih bombah, ki so bile na koncu druge svetovne vojne zakopane na njivi nedaleč od Ljubljane, je tudi njegov spomin v hipu skočil v preteklost. »Bilo je 5. aprila leta 1945. Nemci so se že umikali in gorenjska železniška proga je bila vse do Jesenic napolnjena z vlakovnimi kompozicijami, na katerih je bilo vsega, od orožja do vojakov in njihovih družin. Zavezniki so vedeli, kako pomembna je ta proga, zato so se osredotočili na železniški most v Globokem, nedaleč od naše domače hiše. Okoli devetih zjutraj sem z očetom in mamo ravno pripravljal njivo za krompir, ki smo jo imeli v neposredni bližini mostu, ko je nad nas iz smeri Jamnika v nizkem letu prišumelo zavezniško letalo,« začne do ure natančno pripovedovati sogovornik.

Na to letalo, ki je bilo bržčas izvidnica za zavezniške lovce, so nemški vojaki spustili rafale, nadaljuje pripoved Ciril Zupan: »Letalo se je pojavilo nizko nad nami. Konj in vol sta v hipu zbežala s plugom vred proti kozolcu, mi trije pa smo pohiteli za njima. Spomnim se, da sem pri kozolcu spregel konja, se pognal na njega in dirjal proti domu. Starši so z volom ostali pod kozolcem in tam v smrtnem strahu dočakali prvi napad. Ko so nemški rafali zadeli zavezniško letalo, je to lahko še nekaj kilometrov vztrajalo v zraku, nato pa je pri Radovljici strmoglavilo. Pilot je bil smrtno ranjen. Ko sem dogodek pozneje raziskoval, sem ugotovil, da so temu fantu postavili spomenik.«

Po preletu tega, prvega letala, so se čez Jamnik proti železniškemu mostu v Globokem spustile še tri eskadrilje s po devetimi zavezniškimi lovci – dvotrupnimi bombniki, pripoveduje 85-letnik čilega spomina: »Most se je zrušil v Savo že pri prvem napadu. Po prvem napadu je bila za ljudi, med njimi za moje starše, priložnost, da se umaknejo na varno. Dobro se spomnim, kot bi bilo včeraj, kako je eden od lovcev spustil svoj tovor 250-kilogramskih bomb, ki niso eksplodirale. Padle so na njive in tam so še danes.«

Dovolj globoko

V preteklosti je Zupan tiste, ki so obdelovali to njivo, že opozoril na to, kaj še danes tiči v zemlji: »Nekje leta 1963 so iz Kranja prišli z napravami in ugotovili, da so bombe zakopane tako globoko, da se po površini nad njimi lahko orje. Zdaj, ko ima to polje novega lastnika, sem tudi njega že opozoril, da so v zemlji še danes bombe, in mu za tri pokazal, kje natančno so.«

Kot pravi Zupan, je pred 70 leti na območje, le nekaj sto metrov oddaljeno od gorenjske avtoceste, tam med vasmi Globoko, Mošnje in Dobro Polje, padlo nekaj sto bomb, težkih po 250 kilogramov. Za nekatere je naš sogovornik na lastne oči videl, da ob stiku z zemljo niso eksplodirale: »To je bil takrat hudič, vam povem! Jelovice se sploh ni videlo, toliko prahu in dima se je dvignilo v zrak. Polje je bilo po bombardiranju prekrito z luknjami. Z več strani so v Globoko prihiteli reševalci, da bi pomagali ljudem v stiski. Na začudenje vseh pa med Globočani ni bilo mrtvih ali ranjenih, tudi hiše so bile le rahlo poškodovane od silnih eksplozij. Iz posadke mladih branilcev mostu pa je ostal le eden, ki je dobil živčni zlom.«

Na njivah, ki se raztezajo med tremi radovljiškimi vasmi, so po spominu 85-letnika še dolgo po vojni naleteli na delčke silnega bombardiranja. »Nekatere ostanke bomb sem odstopil vaškem muzeju v Mošnjah,« še prida sogovornik.