Mirna vest,
 divje smeti

S smetmi je križ. Naj jih ločujemo, predelujemo, podtikamo ali izvažamo, zdi se, da je kanta vedno polna. Vedno bolj. Bliža se 24. marec, ko bo Slovenija enkrat za spremembo vsa »spucana«. Po dveh letih bo v mega očiščevalni akciji spet vse na nogah, roke pa v gumijastih rokavicah. Čeprav sem malce zbegan: v prvi izvedbi Očistimo Slovenijo so aktivisti popisali 13.000 divjih odlagališč odpadkov, letos slišim, da iz ekotopov streljajo s številko 50.000. Smo Slovenci res taki prasci, da smo v pičlih dveh letih lastno okolje zasrali še za tristo procentov?!

Naj pomete pred svojim pragom, po navadi zabrusimo, če kdo preveč viha nos in ga vtika tja, kjer ga ne srbi. V okoljevarstvenem žargonu bi oguljena fraza zaradi črnih številk kaj lahko dobila svež, a obenem precej bolj umazan pomen, lastnik še tako počiščenega domačega dvorišča pa bi lahko postal osumljenec ekostraž.

Kako si namreč razložiti podatek, da v majceni, majceni Švici ta hip živi 2,050.000 prebivalcev, rodna gruda pa je pognojena s kar 50.000 divjimi odlagališči? Statistično gledano približno na vsakega štiridesetega državljana ali vsako deseto gospodinjstvo na zasvinjani strani Alp pride po en kup nesnage. Se pravi, da za prenekatero kuliso zgledno spedenanega slovenskega kot-iz-škatlice-vzetega domka tli divja misel na odlagališče v prvem grmiču, kraškem breznu ali podobno priročnem smetnjaku?

Pravzaprav srednjeveška mentaliteta, le da so v mračnem veku praznili kahle direkt na glave, ne svoje, seveda, zdaj pa najprej vestno počistijo pred domačim pragom, nato pa brez slabe vesti odnesejo svoja kukavičja jajca drugam – na vodovarstveno območje, denimo.

Stavim, da bo med tisoči aktivisti 24. marca tudi četica takih, ki 364 dni na leto svinjajo, en dan pa čistijo. Kot gasilec piroman, ki podtika požare, da lahko potem herojsko šprica.