DOLGA GORA PRI PONIKVI – Mirko Zorko je res frajer, saj ima doma noro kolekcijo – prav vseh izvodov Slovenskih novic!
Glede na to, da imajo Slovenske novice, ki pravkar praznujejo 25 let obstoja, za seboj dejansko največjo armado bralk in bralcev, je 45-letni Mirko iz Dolge Gore pri Ponikvi kot naš zastavonoša. Delavec na šentjurski kokošji farmi, kjer imajo več kot 100.000 piščancev, nesnic in kokoši, zato ne bo nikdar pozabil tistega prvega stika s to njegovo natiskano strastjo. Bilo je še za časa naše osamosvojitve, ko je ravno prispel iz vojske in se zazrl v neko reklamo, ki je oglaševala nov slovenski dnevnik, bombo na medijskem področju.
Štirinajstega maja 1991, se še živo spominja, se je zaradi Novic potem odpeljal kar 22 kilometrov proč, vse do celjske železniške postaje. »Nikjer drugje jih ni bilo mogoče dobiti, le tam!«
Bile so to premierne Novice! Ki jih lahko še danes, kot eden silno redkih, prelista. Kot jih je že takrat, na vlaku domov, ko je tudi sklenil, da se naroči nanje. In se pridruži mogočni civilni družbi, ki bi lahko gladko zmagovala na vseh možnih volitvah in ki pripomore k temu, da po zadnjih podatkih Slovenske novice dosežejo kar 314.000 bralk in bralcev – pozor! –, v obdobju, ko nekateri glasno napovedujejo zaton tiskanih medijev.
Slovenske novice se zdijo Zorku zdaj, odkar je priloga Suzy, celo še boljše, bogatejše. On najprej prebere prvo stran, nato pa ne nadaljuje z drugo, marveč skoči kar na zadnjo – do Aljanine karikature. »Nakar se spet vrnem na začetek in potem berem normalno, vse do zadnje pike,« je orisal svoj ritual, ki ga spremlja že četrt stoletja, vse od nastanka Slovenskih novic.
Pa še nekaj je hotel Mirko Zorko poudariti in se zahvaliti: »Komaj mesec dni po tistem, ko je bil v Novicah objavljen članek o moji usodi, je v hiši končno zagorela elektrika!«
Zgodilo se je to (šele) lani, v 21. stoletju. Vse dotlej je moral Mirko Zorko svoj najljubši časopis prebirati – ob goreči sveči. Žalostno, a resnično.