PREDDVOR – Pred slabim desetletjem je profesorico slovenščine Miro Delavec, ki je doma v gorenjski vasici Mače blizu Preddvora, pot prvič zanesla v Libijo. Tja je šla na čisto običajne počitnice, z eno od turističnih agencij pač. Niti slutila ni, da ji bo pot na črno celino tako zaznamovala življenje, da zdaj diha s Tuaregi, živi zanje, širi njihov glas in najmlajšim iz nomadskega ljudstva namenja skoraj sleherni prisluženi evro. »Odkar vem zase, sem dojemljiva in občutljiva za probleme, ki jih imajo drugi. Že na prvem potovanju sem v Libiji hitro navezala stik s Tuaregi, v poznejših letih pa sem odkrivala njihovo kulturo in spoznavala težave, ki jih imajo. Kaj kmalu sem jim začela tudi pomagati. Zdaj sem že dobrih šest let nekakšna samostojna humanitarna delavka,« pravi Mira Delavec. Ne da bi povedala, je poslušalcu jasno, da je močno zaznamovana zaradi vseh prizorov, ki so se v njenem mislih, predvsem pa v srcu, zasidrali ob zadnjem obisku Afrike, od koder se je vrnila konec januarja.
Mira niti ne šteje več, kolikokrat jo je pot zanesla med Tuarege
»Velikokrat. Tja se odpravim vedno, ko imam dopust. Ko sem še učila na ljubljanski osnovni šoli, so mi tamkajšnji šolarji pomagali zbirati oblačila za tuareške otroke. V Afriko sem se takrat, in podobno je tudi danes, odpravila s 30, 45 kilogrami oblačil, obutve in zdravil. Pozneje se je, sicer zelo redko, zgodilo, da so mi prijatelji in znanci dali kakšen evro, s katerim sem nato v večjem mestu kupila hrano in jo odnesla nomadskim otrokom – nemalokrat sem do njih potovala najprej z džipi, nato še s kamelami,« pravi Mira, ki na svojih afriških potovanjih živi z nomadi. Doda, da v prostranstvih s Tuaregi po navadi preživi več tednov, na številnih potovanjih pa ne srečuje humanitarnih delavcev mednarodnih organizacij: »Ker je tam nevarno, jih pač ni.« Gorenjka, ki ji zaradi milega obraza verjetno nihče ne bi pripisal, da v želji pomagati čim več otrokom obiskuje nevarna območja v Afriki, je trenutno na začasnem delu v tujini, saj so jo z ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport jeseni 2011 napotili v Nemčijo. »Na zahodu Nemčije, v pokrajini Baden Württemberg, poučujem izseljence, tako otroke kot odrasle. Poskušam jim približati naš lepi slovenski jezik in kulturo, poleg tega skrbim za prireditve, ki povezujejo izseljence,« opiše doktorica literarne zgodovine, ki trenutno končuje že drugi doktorat, tokrat iz mednarodnega prava. Upa, da ji bo novo znanje prišlo prav pri humanitarnem delu, ki ga namerava še poglobiti.
Mirini načrti, kako pomagati Tuaregom, se tako ne končajo zgolj pri nošenju kilogramov oblačil, zdravil in hrane. »Otroci Tuaregov večinoma ne znajo niti držati svinčnika v roki, kaj šele pisati. Večinoma so bosi, pogosto tudi lačni. Če je pri hiši denimo šest otrok in ima družina srečo, da pozna koga v mestu, lahko enega pošljejo v šolo. Moja velika želja je, da bi na enem od krajev na jugu Libije ali na jugu Alžirije, kamor so Tuarege prisilno naselili, odprla šolo in tako otroke potegnila z ulic,« razkrije sogovornica, ki mimogrede pove še, da zadnje leto pomaga tudi 10 otrokom v Keniji, saj je spoznala dva kenijska atleta, ki sta nekdaj živela v Avstriji, zdaj pa svoje moči usmerjata v humanitarno delo.
Zakaj se učiteljica slovenščine in skorajšnja lastnica dveh doktoratov tako srčno trudi pomagati najmlajšim?
»To je dobro in ključno vprašanje,« pove Mira in nekoliko pomolči. Milina objame njen obraz, ko nadaljuje: »Zato, ker imam rada otroke. Neizmerno me boli, ko vidim, da otroci tega sveta trpijo zaradi pomanjkanja hrane, ljubezni ali topline.« V Afriki, predvsem v tamkajšnjih sirotišnicah, je doživela in videla marsikaj, a pravi, da o vsem tem (še) ne more govoriti. Obljubi pa, da bo delček afriških izkušenj in spoznanj objet v knjigi, ki jo že pripravlja: »Kdor me pozna, ve, da to ne bo klasični potopis. Z besedo in sliko nameravam opisati tuareško življenje, predvsem pa predstaviti ljudi, ki sem jih spoznala na številnih poteh.«
Tuaregi so odločni Gorenjki, ki življenje posveča humanitarni dejavnosti, a tudi proučevanju življenja in dela prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice Josipine Turnograjske, že zdavnaj zlezli pod kožo: »Verjetno zato, ker sem preprost in iskren človek, oni pa so prav takšni. Tomo Križnar mi je nekoč dejal, da se jim je težko približati, zato sem še posebno ponosna, da mi je uspelo. Preprosto smo se začutili in sporazumeli s srci in dušami. Ravno to pa je tisto, kar me je prevzelo pri nomadskem ljudstvu.« So pa tudi Tuaregi pokazali, kako zelo so Miro sprejeli medse: »Sprva so me v svojem jeziku poimenovali princesa, pred kratkim pa so mi stari Tuaregi nadeli ime Tarantin tenere, kar pomeni Hči puščave.«
Kdo so Tuaregi?
Mira Delavec pravi: »Nomadski Tuaregi večinoma živijo revno življenje, ki so ga zaznamovale vojne, selitve in podnebne spremembe. V nekaterih predelih nosimo vodo 10, 15 kilometrov na ramah, da jo pritovorimo do njihovih domov. So najbolj občutljiv del družbe. Od tri do štiri milijone Tuaregov živi na ozemljih petih držav: na jugu Libije, jugu Alžirije, severu Malija, severu Nigra in v delu Burkina Fasa. Njihovo ozemlje je bogato z rudninami, zato se tu križajo različni interesi. Želijo si avtonomijo in to njihovo željo razumem, pri tem pa jih podpiram. V vseh naštetih državah so Tuaregi zelo deprivilegirani in so skoraj brez političnih pravic. Vse revnejši postajajo. Sporočajo, da svoboda Evropejcev temelji na njihovem trpljenju.«
