Ob nedeljah zvečer ne postanem siten toliko ob misli, da se čez 12 ur začenja nov delovni teden – konec koncev hvala bogu, da imam službo –, kot ob spominu na gnečo, ki me je na avtocesti čakala prejšnji ponedeljek, pa predprejšnji, predpredprejšnji in tako nazaj.
Zakaj so ponedeljki tako zabasani, in to tudi v suhem vremenu, nikakor ne ugotovim – se morda v Ljubljano pelje toliko študentov? –, vem pa, zakaj je vožnja podoben križev pot postala tudi druge dni v tednu. Zaradi zapiranja obeh tunelov na dolenjki. Prej smo se vsakodnevno gnetli samo na odseku med Grosupljem in izvozom za Šmarje - Sap, odkar so tam zgradili uvoz na avtocesto, pa so na tunelih Mali vrh in Debeli hrib začeli prižigati rdečo luč. Pred predorom zdaj stojimo kot na križišču sredi mesta, se odcijazimo do naslednje rdeče lampe, spet ustavimo in se končno prebijemo do obvoznice, ki pa je čudežno prazna. Sledi logično vprašanje: zakaj rdeče luči, če bi lahko, kakor nekdaj, peljali v strnjeni koloni, pa čeprav z 80, 90 kilometri na uro? Argumentov darsovcev ne poznam, bi se pa spodobilo, da jih čakajočim voznikom predstavijo – pa prosim ne kakšnih prežvečenih, da gre za varnost udeležencev v prometu.
Za 45-kilometrsko pot v prometni konici med sedmo in osmo zjutraj po novem porabim tudi uro in pol, od tega levji delež pripade popotovanju od Litije do Čateža, se opravičujem, od Grosuplja do Ljubljane. Ob tem se spomnim otroštva, ko še ni bilo avtoceste, pa smo se po stari dolenjki na vikend v Višnji Gori vozili 45 minut. Saj skoraj ni več razlike!
Seveda ne bentim samo jaz. Temperamentni znanec razmišlja, da bi na rdeče semaforje streljal z zračno puško, drugi, miroljubnejši, pa je ob zadnjem, 17-kilometrskem zastoju na facebooku zapisal, da je na dolenjski avtocesti že pravo božično-novoletno vzdušje: mir, tišina in povsod same lučke. Rešitve pa verjetno od nikoder – razen da se bo treba na pot odpravljati že sredi noči.
