Minka in Eugen ostala brez vode in elektrike

LJUBLJANA – »Kar vstopite!« je povabil in nekaj zamrmral svoji življenjski sopotnici. V rokah je nosil plastenko kokakole.

Minka se je odzvala sila živčno: »Ali ste slišali, kaj mi je rekel?!« Rekel ji je sicer nekaj povsem normalnega, naj da pijačo v hladilnik, a kaj, ko je v njunem primeru takšen ukaz – povsem nemogoč. »V hladilnik?« ga je srepo premerila. »Le kako, Eugen, če pa sva brez elektrike!«

Kriza ju je zadavila

Eugen Dančo in njegova partnerica sta skupaj že 26 let. V dobrem in slabem. Potem ko je Eugenova zidarska firma propadla in sta morala, da je lahko poplačal delavce, že v začetku devetdesetih prodati stanovanje, živita podnajemniško, zadnjih pet let v Zalogu.

Minka, mati dveh odraslih otrok, je nekdanja delavka v vevški papirnici, a je postala že pred 25 leti tehnološki višek, od takrat je doma, na antidepresivih, kot je dejala, »upokojiti me po ne vem kakšnem členu ne morejo,« je potožila 52-letnica.

Kljub vsemu sta se v tem času nekako le znašla, živela iz rok v usta. Pa je pred dvema letoma na njuna vrata potrkala še recesija in z njo kriza. Pred dnevi ju je dokončno zadavila. »Nenadoma preprosto ni šlo več,« je z globokim, a otožnim glasom pripovedoval 48-letni Eugen, »dobiti stranko je bilo praktično nemogoče, boril sem se krčevito, šel kamor koli, poprijel za vse, kar se je ponudilo.« Lani je bil Eugen tako rekoč brez dohodka! Stres je napadel tudi njegov želodec, zaradi kile težko dviguje. Za račune in najemnino sta si morala začeti sposojati, zadnjih osem mesecev, kot pravita, je bilo naravnost peklenskih. Pa saj nimata urejenega niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja! Za preživetje sta izdelovala velikonočne butarice, Minka hodi nabirat borovnice.

In ko je voda že zalivala grlo, je Eugen Dančo letošnjega marca na CSD Ljubljana Moste-Polje podal vlogo za dodelitev socialne pomoči, za preživetje, kot je zapisal, obenem je upal še na kritje zdravstvenih storitev ter obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ne, čez en mesec je bila njegova prošnja zavrnjena! CSD je namreč ugotovil, da je imel Eugen, ki še danes ne more verjeti, v zadnjem tromesečju pred podano vlogo za 587,74 evrov dohodka, »dohodka, ki ga nimam!« Kar je za 40 evrov več od minimalnega dohodka. Zato družina ni upravičena do socialne pomoči, je sklenil CSD!

Če bi Eugen delal na črno in ne bi odprl samostojnega podjetništva, bi danes prejemal socialno pomoč, prav tako tudi Minka. Še toliko večji absurd pa se je zgodil, ko je socialna delavka Eugenu menda ponudila 190 evrov enkratne socialne pomoči. Le zakaj, če pa je imel dovolj, kot pravijo? Socialna delavka je tedaj vendarle pokazala sočutje: sredi Ljubljane v 21. stoletju sta namreč Eugen in Minka že tretji teden brez vode, nato pa sta ostala še brez elektrike.

Po vodi še elektrika

»Veste, za to, kar se je zgodilo, nista kriva ne Elektro ne Vo-Ka!« odkrito priznavata. »Preprosto nisva zmogla več plačevati vseh računov …« Z odlogi so jima celo pomagali, dokler so lahko. »Če ni denarja, ne moreš kupiti nafte,« je opisovala Minka, »zato smo se greli na elektriko in prišel je vrtoglav poračun – okoli tisoč evrov.« Kadar je Eugen dobil kakšen denar, je doplačeval, po sto pa po dvesto, nazadnje še 450. A ni bilo dovolj. Večkrat, priznavata, sta denar namesto za položnice namenila za živež. »Ni me sram povedati, da je bil v hladilniku večkrat le en jajček, ki sem ga potem spekla, da sva ga s sinom pojedla.«

»Jaz pa dostikrat še jedel nisem, sem pa večkrat sedel v bifeju in čakal, če bo kdo prišel mimo, ki bi mi lahko posodil petaka ali desetaka,« je Eugen opisoval životarjenje, hudiča, ki je imel neprestano mlade. Domine pa so se podirale kot po tekočem traku. Tudi rubežniki že trkajo na vrata. Naposled sta izginili še – voda in elektrika.

»Ravno sem prala cunje,« se je spominjala Minka. Čudno je brnelo. Poklicala je Eugena, ta pa, da je najbrž, saj ne bi bilo nič čudnega, crknil še stroj! »Kako crknil, saj brni?« Ko pa je slednjič odprla loputo, je videla, da ni bilo vode. Šla je do sosede: »Francka, ali imate vodo?«

»Imam!«

Čakala je in čakala ter jo še enkrat vprašala: »Imate vodo?«

»Imam!«

»Takrat sem že vedela, da so nam jo zaprli …«

Čez tri tedne pa je bila Minka ravno pri računalniku, »ko se je na lepem vse stemnilo!« Takrat je šla še elektrika.

Glede na to, da ju lahko najemodajalec vrže iz hiše že jutri, je življenje na cesti vse bližje. Zadnje bilke se držita namreč le še s konicami prstov: Eugen je tako za včerajšnje delo dobil 25 evrov, soseda pa je Minki iz sočutja preplačala borovnice.

Sosedje menda še vedeli niso za njuno stisko. »Sram naju je,« je sklonjeno dejal Eugen.

Po vodo k hčeri

»Veste, midva ne potrebujeva prav nobenega denarja, nobenega!« je odločno poudarila Minka, a se že v naslednjem stavku pod etiketo revščine do kraja zrušila. »Samo elektriko in vodo bi …« In še: »Da, lahko sem lačna, lahko žejna, le brez vode in elektrike ne morem,« je roteče nadaljevala. »Rada bi se le umila!«

K hčeri ali sinu nikakor nočeta. Že tako sta staršem ogromno pomagala. »Imam tudi dva vnuka. Namesto da bi jima jaz pomagala, preprosto ne morem! In to me resnično boli …« je spet zahlipala. Kot starši bi se, če bi šla k njima, počutila poraženo, pravita. »Nikakor ju nočeva obremenjevati! Nikakor!«

»Hčeri je že zdaj nerodno, kadar sosedje nejeverno pogledujejo, kaj neki ima njena mati za bregom, da prihaja vsak večer po vodo,« je premišljevala Minka. Vsak večer jo namreč sin odpelje do njegove polsestre v Sostro. S seboj vsakič vzameta še osem praznih hobokov. Z vodo jih napolnita do vrha. Groza! Sredi kakor da najlepšega mesta na svetu! »Zame to že ni!« je v tistem vzkliknila Minka in pomislila na mnoge, »ki imajo več kot preveč sredstev, pa vseeno dobivajo socialno pomoč!«

»Povejte, bi si nemara kdo upal Strojanovim izklopiti elektriko in vodo?« sta premišljevala. Potem pa brezupno sklenila: »Ah, še najbolje bi bilo, da bi šla pod vlak! Potem bi bilo gotovo vsega dovolj: od vode, elektrike, d'narja …«