Ministrstvu skozi dimnik izpuhtelo 185.000 evrov

LJUBLJANA – Od leta 2008, ko je državo zajela najhujša gospodarska kriza po njeni osamosvojitvi, so različne vlade sprejele takšne in drugačne varčevalne zakone, državljane pa so po žepu udarili tudi višji davki. Na drugi strani pa država denar davkoplačevalcev dobesedno meče skozi okno. Kako bi si lahko drugače razlagali dejstvo, da je morala Republika Slovenija zaradi molka takratnega ministrstva za okolje in prostor (področje dimnikarstva je danes del ministrstva za kmetijstvo in okolje) Dimnikarstvu Ana Jelančić iz Sevnice, kot so nam povedali na Državnem pravobranilstvu RS, plačati 185.600 evrov sodnih penalov s stroški izvršbe in postopka vred. »Na ministrstvu niso ukrepali, dokler niso začeli teči penali,« pravi Ana Jelančić, ki je še danes prepričana, da so njeno podjetje na razpisu za izbiro koncesionarja za dimnikarsko javno službo za območje Škofljice in Trebnjega iz leta 2008 neupravičeno zavrnili, češ da ni bila najugodnejša.

Od molka do penalov

Zato se je podjetje pritožilo na upravno sodišče, saj so bili prepričani, da na razpisu izbrano dimnikarstvo Ismeta Okića ni izpolnjevalo razpisnih zahtev glede minimalnega števila zaposlenih. Omenjeno sodišče je tako leta 2009 odločilo, da se odločba o izbiri koncesionarja odpravi in da se zadeva vrne ministrstvu v ponovno odločanje. Kot je razvidno iz sodbe, ki se nanaša na območje Škofljice, ki jo hranimo v uredništvu, je po prepričanju sodišča ministrstvo kršilo določbe zakona o upravnem postopku, in sodišče mu je naročilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, ali ima kader pri izbranem koncesionarju, ki je zmagal na razpisu, Dimnikarskem mojstru S.O.S., Ismet Okić, s. p., veljavno sklenjeno delovno razmerje, in se med drugim opredeliti do tega, ali izpolnjuje pogoje o zaposlenosti zadostnega števila delavcev z ustreznimi kvalifikacijami ali ne. A namesto da bi na ministrstvu upoštevali sodbo, so raje molčali in kljub številnim pozivom odločbe niso izdali, tako da se je sevniško dimnikarsko podjetje leta 2010 odločilo vložiti tožbo zaradi molka organa. Septembra 2010 je sodišče tožbi ugodilo, saj ministrstvo ni storilo nič, da bi odpravilo nezakonito stanje. Ismet Okić je do takrat še vedno opravljal koncesijsko dejavnost. A kljub pozivu sodišča, naj okoljsko ministrstvo v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe izda in vroči odločbo o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske službe na obeh omenjenih območjih, se to ni zgodilo. Odvetnik dimnikarskega podjetja Ana Jelančić je na vlado in ministrstvo pošiljal pozive, naj končno začnejo spoštovati sodbo sodišča, a zaman. Podjetju ni preostalo drugega, kot da so se obrnili še na okrajno sodišče v Ljubljani, ki je odločilo, da mora ministrstvo za vsak dan zamude pri uveljavitvi sodbe upravnega sodišča dimnikarstvu plačati penale. Teh se je do julija 2012, ko je novoustanovljena komisija za območje Škofljice le odločila, da se prijave vseh prijaviteljev (tako Ane Jelančić kot Ismeta Okića) iz razpisa leta 2008 kot nepopolne zavrnejo zaradi neizpolnjevanja pogojev minimalnega števila potrebnega kadra, v primeru Škofljice nabralo za 110.400 evrov, v primeru Trebnjega (komisija je o tem odločila že leto prej) pa 75.200.

Jelančićeva pravi, da so morali na sodišču na lastne stroške dokazovati svoj prav in da je vsega kriv razpis, »ker je bil na kožo pisan določenim izvajalcem«. Dodaja še, da je podjetje zaradi neizbire na razpisu utrpelo škodo, ki je bila upoštevana pri določitvi višine penalov, in da so imeli takrat na voljo dovolj usposobljenega kadra, ki bi lahko opravljal dimnikarske storitve na območju Škofljice in Trebnjega. Njena kritika sicer leti na takratne zaposlene na ministrstvu, ki so odločali o teh stvareh, in upa, da bo kdo od njih za napake odgovarjal. Nad zaposlenimi na ministrstvu in nad državo je razočaran tudi Ismet Okić, ki zavrača očitke glede nekdanjega kadra in dodaja, da je takoj ukrepal, ko ga je ministrstvo obvestilo. »Ne jezi me, da bo ponovljen razpis, ampak da je država tako naivna, da toliko denarja zmeče v nič; to ne more biti slučajno,« pravi. »Največja napaka je bila, da si nekdo ni vzel časa in odločbe popravil,« je prepričan Okić, ki mu država koncesijske pogodbe še ni razveljavila, saj na omenjenih območjih dimnikarskega dela potem ne bi opravljal nihče. Kdaj bo objavljen nov razpis, še ni znano.

Ministrstvo se izgovarja

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje so nam na vprašanja, ali je šlo ob molku organa za namerno neodzivanje ministrstva in ali bo zato kdo odgovarjal, pojasnili, da so takoj po prejemu sodbe upravnega sodišča začeli izvajati aktivnosti za imenovanje strokovne komisije in da so bili vsi predlagatelji že v začetku oktobra 2010 pozvani, naj predlagajo svoje člane. Tudi zaradi prezasedenosti vlade, ki imenovanja komisije ni mogla izvesti že decembra istega leta, se je postopek zamaknil. O vseh takšnih vprašanjih pa mora odločati strokovna komisija, »ki je edina pooblaščena za pregled in oceno prispelih vlog na javni razpis za podelitev koncesije«, tako da brez njene odločitve sodbe upravnega sodišča niso mogli izvesti. Povedali so, da se je časovni zaostanek pojavil zaradi zahtevnega in obsežnega dela pri podeljevanju koncesij in omejenih kadrovskih zmogljivosti. Za zaostanke, »ki pa se z reorganizacijo pospešeno rešujejo«, je kriva, kot pravijo, predvsem obširna problematika, ki nastaja pri izvajanju te obvezne državne gospodarske javne službe (od številnih telefonskih klicev uporabnikov storitev, pisnih pritožb in pripomb do izvedbe ponovnih koncesijskih postopkov).