LJUBLJANA – »V celoti gledano delo ministrice za kulturo oziroma njeno izvajanje politik vlade ni dovolj učinkovito in ni združljivo z delovanjem vlade. Glede na navedeno ocenjujem, da ministrica Julijana Bizjak Mlakar ne more več opravljati funkcije ministrice za kulturo, zato državnemu zboru predlagam, da jo razreši s položaja. Postopek razrešitve naj se izvede v najkrajšem možnem času.«
Tako je v sporočilu javnosti zapisal predsednik vlade Miro Cerar, ki je danes do 12. ure pričakoval, da bo ministrica za kulturo ponudila odstop s položaja. Tega ni storila. »Vlade ni mogoče voditi uspešno, če član vlade ni pripravljen iskati rešitev in je nenaklonjen dialogu. Iskanje kompromisa je temeljni način uspešnega vodenja politik, s soglasjem sprejeta odločitev vlade pa prevlada političnega odločanja koalicije o medresorsko usklajenem predlogu pristojnega ministrstva in ne poraz posameznika, kot je to pogosto razumela ministrica za kulturo,« so zapisali.
Za primer navajajo idrijski rudnik, o čemer se je veliko pisalo v zadnjih dneh, opozarja pa še: »Povezovalne vloge ministrica ni zmogla niti pri izvrševanju oziroma neizvrševanju Nacionalnega programa za kulturo, ki ga je potrdil Državni zbor RS. V državnem zboru je javno izjavila, da ga ne namerava upoštevati, hkrati pa ni predlagala sprememb oziroma dopolnitev, čeprav zakon to možnost izrecno dopušča. Slednje je bil eden pomembnih razlogov za odstop večine članov takratnega Nacionalnega sveta za kulturo (NSK), saj so ugotovili, da ministrstvo ne uresničuje niti tistih ciljev Nacionalnega programa za kulturo, za katere niso potrebna dodatna sredstva, po enem letu ministričinega vodenja pa člani NSK niso zaznali niti nastajanja nobenega alternativnega programa ... Še posebej takrat sem pričakoval, da bo ministrica z intenziviranjem svojega dela to stanje ustrezno in hitro uredila.«
Na vladi so pričakovali razpravo o prenovi kulturnopolitičnega modela: »O tem govori že koalicijski sporazum, ki je vodilo za delo vlade. Predloga ministrstvo za kulturo do danes ni pripravilo. Tudi sicer bi bilo potrebnih več usklajenih in vsebinsko relevantnih pobud na zakonodajnem področju. Ministrstvo sistemsko pomembnih zakonov ni pripravilo na način, da bi jih vlada ustrezno obravnavala in sprejela. Sprejetih je bilo le nekaj novel zakonov, kjer gre le za manjše popravke obstoječe zakonodaje. Tudi Nacionalni svet za kulturo je to prakso lani opisal kot zamudno procesiranje nebistvenih zakonodajnih sprememb, ki zgolj podaljšuje agonijo nevzdržnih razmer. Prav tako na področju prenove medijske zakonodaje dejanskih rezultatov ni bilo. V primeru Zakona o medijih je bil zaradi odsotnosti dialoga z največjim javnim zavodom s področja kulture RTV Slovenija ter celo namigovanjem na koruptivne prakse njegovega vodstva sprejet v pomanjkljivi obliki in je skupina koalicijskih poslancev morala že vložiti nov predlog, ki bo popravil pomanjkljivosti sedanjega zakona.«
Cerar piše, da se na njegova večkratna opozorila in številne priložnosti za popravo stanja ministrica ni ustrezno odzvala.
