LJUBLJANA – Če začnemo kar z anekdoto, ki zelo veliko pove o odnosu parlamentarne (koalicijske) večine do pravosodja in sodstva. V četrtek je državni zbor obravnaval in glasoval o predlogu, da bi bila S. J. izvoljena na položaj okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu. Najprej je nekdanji notranji minister dr. Vinko Gorenak v imenu opozicije opozoril, da naraščanja števila sodnic in sodnikov (zaposlovanja novih sodnic in sodnikov) ni mogoče podpreti že zato, ker ne sodni svet ne vrhovno sodišče in, kar je še huje, niti parlamentarna mandatno-volilna komisija (MVK), ki ji predseduje dr. Mitja Horvat iz Cerarjevega SMC, ne želijo pojasniti, zakaj je treba le na nekaterih sodiščih zaposlovati nove sodnike: »Imamo primere, ko sodniki sami pišejo pisma mandatno-volilni komisiji in nas pozivajo, naj že nehamo imenovati nove sodnike, saj niti oni nimajo dovolj dela. Sodniki. In to niso nobene anonimke. Gre za sodnike, ki se pod takšna pisma podpišejo z imenom in priimkom.«
Poslanci imajo pravico vedeti
Za dr. Gorenakom se je oglasil še član poslanske skupine SMC dr. Bojan Dobovšek, ki je kot strokovnjak mednarodnega ugleda med vsemi zdajšnjimi poslanci zagotovo največji strokovnjak za boj proti institucionalni in zakonodajni korupciji, proti negativni (politični) selekciji, navzkrižju ali konfliktu interesov, pa tudi proti klientelizmu, nepotizmu, kronizmu in spornemu sodelovanju politikov z različnimi, tudi pravniškimi lobiji. Takole je povedal dr. Dobovšek: »Na prejšnji seji MVK smo že soglasno zavrnili kandidatko za sodnico v Slovenj Gradcu. Iz meni neznanih razlogov pa se je predlog znova pojavil na seji MVK v času, ko sem bil na dopustu. Zato še enkrat ponavljam tisto, kar sem že večkrat izjavil. Imamo vso pravico zahtevati, naj nam kdo pojasni, iz katerih razlogov se nadaljuje povečevanje števila sodnikov?« Poleg tega je tudi opozoril, da ima zakonodajna veja oblasti vso pravico biti obveščena, v skladu s katerimi transparentnimi merili želi sodna veja oblasti zaposliti nove sodnike. Potem so poslanci glasovali, večina pa pričakovano ni upoštevala argumentov dr. Gorenaka in dr. Dobovška.
Podobno kot v opisanem primeru, ki izrecno zadeva zgolj sodstvo, se ta hip očitno dogaja tudi na področju sprejemanja vladno-parlamentarnih odločitev, ki zadevajo državno tožilstvo. Poslanke in poslanci so prav včeraj obravnavali predlog novele zakona o državnem tožilstvu, ki ga je predlagala skupina poslancev opozicijskega SDS s prvopodpisanim Jožetom Tankom na čelu ter po kateri bi o morebitnem imenovanju ali razrešitvi generalnega državnega tožilca – točno tako, tudi o morebitni predčasni razrešitvi dr. Zvonka Fišerja – znova lahko odločala vlada, ne pa, kot zadnja leta, samo državnotožilski svet.
Kaj pa ničelna stopnja tolerance?
Smola, vlada naj bi se s smotrnostjo takšne novele načeloma celo strinjala, vendar je kljub temu že vnaprej jasno napovedala, da ji bodo poslanci vladne koalicije nasprotovali. Čeprav bi vlada in poslanci vladnih strank, če bi le hoteli, pomanjkljivosti novele lahko odpravili z vlaganjem in izglasovanjem svojih zakonskih dopolnil. Očitno pa zato ni bilo politične volje. Po mnenju opozicijskega SDS so vladni kadroviki s tem dokončno dokazali, da želijo na vrhu tožilske organizacije obdržati posameznika, ki je ravnal samovoljno, koruptivno in je kršil zakonodajo, da so se zavestno postavili na Fišerjevo stran, s čimer pa je koalicija prevzela tudi popolno odgovornost za zdajšnje razmere na državnem tožilstvu. Spomnimo se: Cerarjev SMC je že lani (v predvolilnem programu) kot enega svojih najpomembnejših ciljev navedel ničelno stopnjo tolerance do korupcije in koruptivnosti.
Brez skrbi, v vladnem mnenju o državnotožilski noveli, ki jo je predlagal SDS, o domnevno ničelni stopnji tolerance ni bilo ne duha ne sluha. Zapisali pa so: »Vlada Republike Slovenije načeloma podpira legitimen cilj, ki ga zasleduje skupina poslancev, vendar hkrati meni, da so predlagane spremembe v pretežni meri sistemsko nekonsistentne, neustrezne in ne dovolj premišljene, v posameznih delih pa pretežno odveč glede na že veljavno ureditev.« Načeloma da, sicer pa ne.
Ribičič in Gorenak menita podobno
Posebna skupina pravnih strokovnjakov, ki jih vodi namestnik direktorice vladne (!) službe za zakonodajo dr. Janez Pogorelec, je pripravila mnenje o spremembi ustave v zvezi z imenovanjem in razreševanjem ministrov. Ta skupina je ustavni komisiji, ki deluje pod streho državnega zbora, že predlagala rešitve, v skladu s katerimi bi ministre po novem imenoval (ali razreševal) predsednik države na predlog mandatarja oziroma aktualnega predsednika vlade. Dr. Igor Kaučič, ki je eden od članov te skupine, pa je na okrogli mizi Društva za ustavno pravo zagovarjal mnenje, češ da tako ali tako ne bi bilo več treba, da se ministrski kandidati predstavijo poslancem na hearingih (pred pristojnimi parlamentarnimi delovnimi telesi), za katere se porabi preveč časa. Čeprav je znano, da so kandidati prav na teh hearingih velikokrat izrekli kakšno neumnost ali nepremišljeno obljubo, zaradi katerih so jih pozneje volivci lahko potegnili za jezik? Jih bo predsednik vlade odslej lahko prodal kot mačke v žaklju? Z dr. Kaučičem se ni strinjal dr. Ciril Ribičič, ki je opozoril, da bi predstavitve kandidatov kazalo ohraniti prav v primeru, če o njihovem imenovanju ne bo več odločal državni zbor. Na mnenje dr. Kaučiča pa se je odzval tudi dr. Vinko Gorenak. Kaučiču je predlagal, naj se dajanja tako neodvisno strokovnih mnenj raje vzdrži: vsaj do takrat, dokler bo njegova (Kaučičeva!) hčerka še tam, kjer je. Kot strokovno sodelavko so jo namreč zaposlili v poslanski skupini Cerarjevega SMC.
