V zadnjih dneh spremljamo spor med sindikati in podjetniki glede minimalne plače, čeprav so očitno oboji spregledali, da rešitev problema leži tudi na vladni strani. Minimalna plača pri nas je namreč precej obremenjena z različnimi dajatvami, zato je razlika med tem, kar podjetje plača, in tistim, kar delavec dejansko dobi, zelo velika tudi pri izplačilu minimalne plače. Celotni strošek podjetja, ki izplača minimalno plačo, je 918 evrov, delavec pa prejme le okrog 600 evrov. V Sloveniji je prag revščine pri osebi, ki živi sama v enočlanskem gospodinjstvu, postavljen pri meji 593 evrov razpoložljivega dohodka na mesec. Pod tem pragom tveganja revščine pri nas sicer živi okrog 290.000 ljudi. Minimalna neto plača komajda zadošča za pokritje minimalnih stroškov. Ljudje, ki jo prejemajo, pa torej živijo tik nad pragom revščine. Zato je res paradoksalno, da je minimalna plača tako obdavčena. Logično bi bilo, da država dohodkov do višine minimalnih življenjskih stroškov ne obdavči, saj po definiciji ti dohodki pokrivajo le za preživetje nujne izdatke. Če bi se vlada odločila, da so vsi dohodki zaposlenih do višine minimalnih življenjskih stroškov neobdavčeni, bi se minimalne neto plače avtomatično lahko precej zvišale, pri tem pa se stroški za podjetja sploh ne bi povečali. Zato bi morali tako sindikati kot tudi podjetniški sektor vztrajati, da svoj prispevek k rešitvi problematike prenizkih minimalnih plač da tudi vlada. Navsezadnje bi država velik del denarja dobila nazaj prek višje porabe tistih, ki bi se jim neto plače povišale zaradi manjše obdavčitve. Mejna nagnjenost k porabi ljudi z nizkimi dohodki je namreč precej visoka, zato se skoraj vsak dodatni evro razpoložljivega dohodka prelije v potrošnjo. Višja poraba pa pomeni tudi več pobranega DDV za državo, tako da bi na koncu lahko pridobili vsi udeleženci. Seveda pa bo morala svoje s strukturnimi reformami prispevati tudi država.
|
|
