Uradni jezik je burmanski, različne etnične skupine pa imajo svoje jezike in narečja. Mjanmar je budistična dežela, saj je približno 89 odstotkov prebivalcev budistov – teravadski budizem, štirje odstotki kristjanov, muslimanov, animistov in hindujcev. Ob spremstvu vročine, vlage, različnih vonjav in blišča zlata naju je pot vodila po ulicah mesta vse do znane tržnice generala Auna Sana (Bogyoke Aung San), katere struktura je uvrščena na seznam kulturne dediščine mesta Jangon in je prava paša za oči in kjer je na enem kraju moč kupiti tekstil, drage in poldrage kamne, lesene izdelke, rezbarije in še mnogo mnogo več.
Poskusila sva uporabiti svoje veščine barantanja
Vendar manj uspešno kot v drugih azijskih državah. A kljub temu so bile cene nekaterih stvari zelo nizke, npr. bombažne majice lahko kupite od 1,5 dolarja naprej, verižice z okraski iz žada od dolarja naprej, dražji so bili izdelki iz lesa, saj so za majhno figuro Bude želeli imeti tudi nad 50 dolarjev – barantanje izključeno. Odpeljali smo se do 48 metrov visoke pagode Sule, ki je v središču mesta in skriva Budov las, ki sta ga iz Indije prinesla meniha Sona in Utara. Znana je predvsem po osmerokotni obliki, osem vogalov je posvečenih dnevom, planetom in živalim, ki se pojavljajo v njihovem horoskopu. Zanimivo je tudi, da ima budistični teden osem dni, sreda je razdeljena kar na dva. Vsakemu je posvečen prostor okrog glavne pagode in okrog njega (kipec Bude, živali in planeta) se zbirajo ljudje, rojeni na svoj dan. Dan sva ob sončnem zahodu sklenila z obiskom največjega budističnega svetišča – pagode Švedagon (Shwedagon).
Zlata dežela
Pred vstopom se je treba sezuti, kot velja skoraj za vse pagode, in to ne samo za domačine, hoja po razgretih marmornatih ploščah pa je na trenutke skoraj nemogoča. Hoditi je treba v smeri urnega kazalca. Po legendi sta brata srečala Budo in od njega prejela osem las ter jih odnesla v tempelj v Mjanmar. Našla sta hrib, kjer so bile shranjene relikvije prejšnjih Bud. Zgradili so prostor, kjer bi hranili te lase, in ko so jih vzeli iz skrinje, so se začeli dogajati čudeži; slepi so spregledali, gluhi slišali, nemi spregovorili, zemlja se je tresla. Odgovor, zakaj Mjanmar imenujejo tudi zlata dežela, sem dobila ob tej pagodi. Verjetno bo dovolj podatek, da je visoka približno 98 metrov, prekrita s 60 tonami zlata, in sicer s približno 8000 zlatimi lističi, na vrhu pa se bohoti več kot 2300 rubinov, 5000 diamantov in eden izmed njih je težek 76 karatov ter lovi prve in zadnje sončne žarke. Prestiž in sijaj zaslepita še tako zahtevnega obiskovalca. Pagoda z goščavo molilnic, kipov Bud v različnih položajih, figur je svetišče, igrišče in kraj, kjer verniki iščejo stik in harmonijo z Budo. Menihi, starci in družine pred nešteto oltarji šepetajo molitve. Imela sva srečo, saj sva se znašla sredi obreda sprejemanja otrok med menihe novince. Preden sva zapustila kraj, sem si privoščila še nekaj trenutkov harmonije z Budo. Kipec sem okrasila z zlatim lističem, na oltar položila cvetje v upanju in hrepenenju krepitve moje (nove) duhovne moči.
* Pozdrav iz Mjanmara
