GOLNIK, LJUBLJANA – »Veste, nisem se navajena takole izpostavljati v javnosti,« nam Slavica Červinski malce sramežljivo ponudi roko v pozdrav. »A če bom s tem premaknila vsaj enega, ki lahko vpliva na to, da se Hiša hospic vendarle ne bi zaprla, je vredno,« odločno nadaljuje. Slavica je hči 72-letne Milke Kostove, poslednje stanovalke v ustanovi, ki je namenjena oskrbi umirajočih. O izjemno težki bolezni, s katero se spopada mama, je vseskozi govorila z občudovanja vrednim pogumom. A na koncu so jo premagale solze: »Na smrtni postelji je, pa je nimam kam dati.«
Želela samo dostojno slovo
Milka je za rakom prvič zbolela pred 12 leti. Z boleznijo se je spopadla z vsem pogumom, ki ga je premogla, a pred nekaj meseci se je morala skupaj z družino soočiti s kruto resnico – bolezen je toliko napredovala, da so 72-letnici, doma s Planine pri Kranju, napovedali le še nekaj tednov življenja. »Morala je na operacijo, in ko so jo odprli, so videli, kako hudo je. Do takrat sem jo – če ni bila v bolnišnici – imela v domači oskrbi, v svojem stanovanju, tukaj na Golniku. Dopoldne sem bila z njo, popoldne, ko imam službo, pa je bila lahko tudi sama. A po zadnji operaciji so mi zdravniki rekli, da tako ne bo šlo več. Da moja mama potrebuje 24-urno nego, saj se poslavlja,« nam razloži Slavica.
»Težko je opisati, kaj vse človek občuti ob takšni novici. Če tega nisi doživel, ne moreš vedeti,« opiše neizmerno bolečino. Pred časom ji je za težko boleznijo umrl oče. »Že njega so pošiljali iz bolnišnice v bolnišnico, iz doma v dom. Nazadnje je bil nastanjen v Črnem lesu. Bil je december, ko sem prišla k njemu na obisk, zunaj je bilo grozno mrzlo. A radiator v njegovi sobi je bil zaprt, pokrit pa je bil le s tanko prevleko, da se je revež ves tresel. Tam niso lepo skrbeli zanj, šel je čez kalvarijo in z njim celotna njegova družina, tudi moja mama, ki je v tistem času že tudi sama zbolela. Prav zaradi slabe izkušnje z očetom sem si zanjo še toliko bolj želela, da se dostojno poslovi.«
Slavica se je po mamini operaciji, to je bilo pred približno pol leta, povezala s Hišo hospic. »Njihovo delovanje sem poznala že od prej, saj so mojo mamo na domu obiskovali prostovoljci in prostovoljke društva Hospic, z vsemi smo imeli zelo dobre izkušnje. Mami je bilo sprva težko, ko je morala iz bolnišnice v ustanovo in ne domov, na Planino, oziroma k meni na Golnik. A ko je videla, kako v tej hiši lepo skrbijo zanjo, se je pomirila. Na osebje se je izjemno navezala, pa ne samo ona, tudi vsi mi,« pove Slavica.
Obiski tudi ob devetih zvečer
»Veste,« se ji zatrese glas, »ob takšni bolezni trpi vsa družina. In včasih, ko človek misli, da bo od vsega hudega kar znorel, je samo sočuten pogled ali topel objem medicinske sestre tisti, ki te toliko pomiri, da greš lahko naprej.«
Slavica ne more prehvaliti tamkajšnjega osebja. »Mama je imela na hrbtu dve rani, pa sta se pozdravili, ker so jo ves čas negovali. Ne samo sestre, tudi zdravnik je svoje delo opravljal s srcem. Uradno je bil pri pacientih ob torkih, a je prostovoljno prihajal in nam bil na voljo tako rekoč ves čas. Na voljo nam je bila tudi socialna delavka, ki se je ukvarjala tako s pacienti kot z nami, svojci.«
Slavica je nekaj let delala kot negovalka v domu za ostarele, zato delo v takšnih ustanovah pozna. »Saj ne rečem, da so vsi domovi slabi. Samo niso primerni za tako težke bolnike, kot je moja mama. Tam ena sestra skrbi za 20, 30 oskrbovancev, to je preveč.«
A ker finančnih sredstev ni, so predstavniki hiše Slavici pred 14 dnevi sporočili, da mora za mamo najti drugi dom. »Sploh nisem vedela, kam naj se obrnem. Poklicala sem nekaj bližnjih domov za ostarele, a so vsi zasedeni. Nekje so mi rekli, da me bodo dali na čakalno listo, naj se jim oglasim čez nekaj mesecev. A moji mami so šteti dnevi!« Prosto mesto so ji ponudili le v domu v Laškem. »Mi smo z Gorenjskega in bi tako tudi težje obiskovali mamo, vsaj tako pogosto. Domovi imajo namreč uradne ure za obiske, v hospicu tega ni. K mami sem lahko, če sem imela čez dan obveznosti, prišla tudi ob devetih zvečer, včasih sem pri njej celo prespala.«
Slavica v tem trenutku še ne ve, kaj se bo zgodilo z mamo. »Najbolj me boli, kako vse to vpliva nanjo. Je na koncu svoje življenjske poti, pa mora doživljati takšne šoke!« reče in s tresočim se glasom sklene: »Ne morem vam povedati, kako nujno ljudje, ki se spopadamo s takšno boleznijo v družini, potrebujemo Hišo hospic. Država bi morala razmišljati, kje in kdaj bi odprli še katero, ne pa da zapira edino, ki jo sploh ima!«
Država jim ni prisluhnila
Predstavniki Hiše hospic so na včerajšnji tiskovni konferenci napovedali, da bo ta zaprla vrata »takoj, ko bodo premestili še zadnjo bivajočo v hiši«. Za to potezo so se odločili, ker se jim z državo doslej ni uspelo dogovoriti glede financiranja. »Hiša, ki se je ves čas financirala večinoma s pomočjo donacij, namreč vsak mesec poglablja izgubo za 45.000 evrov,« so še pojasnili, pristojne pa pozvali, naj vendarle poiščejo sistemsko rešitev financiranja dejavnosti hospica.
V hiši se je poslovil tudi Zoran Garevski
Svoje zadnje dni je v Hiši hospic preživel tudi modni oblikovalec Zoran Garevski. Aprila lani so mu slovenski modni oblikovalci za rojstni dan pripravili modno revijo z unikatnimi kreacijami, da bi zbirali sredstva za to hišo. Garevski je v enem od zadnjih intervjujev na vprašanje, kako se počuti v hospicu, odgovoril: »Bil sem tako zelo pozitivno presenečen nad vsem, kar se dogaja v tej hiši, da moram reči, da sem nekaj dni jokal od sreče, da sem lahko tu.«
