ORMOŽ – Čeprav živi sama in je težja invalidka, Ivanka Lukman iz Frankovcev ne more brez svoje velike ljubezni, nepogrešljivih narcis. Okrog njenega doma jih na 25 arih raste najmanj 50 različnih vrst z okrog milijon cvetovi. Najhuje pa je, da zdaj, ko ne zmore več vsega sama, nima nikogar, ki bi nadaljeval njeno delo.
Čebulice izginjajo ponoči
V začetku maja davnega leta 1925 rojeni Ivanki so narcise olepšale tudi marsikateri grenak življenjski trenutek. Družine si ni ustvarila, pokojnino si je prislužila predvsem v GP Drava Ptuj. Kot administratorka za okrog 600 zaposlenih je vedno imela polne roke dela. Po 27 letih delovne dobe so jo pred štirimi desetletji, leta 1972, invalidsko upokojili. Že kot upokojenka je marsikomu pomagala s prevajanjem v nemščino in obratno.
Fizičnih opravil ne zmore več, z berglami se še komaj sprehodi po svojem nasadu narcis in travniku, ki se je začel zaraščati. Le dobra prijateljica ji občasno pride pomagat. Odkar je tako betežna, jo tepe še posebna nadloga. Prihajajo ji krast čebulice, kar jo boli v dno duše. Podnevi si pridejo ogledat rastišča, pod varnim plaščem teme čebulice izkopljejo. Celo policiste je klicala na pomoč, pa tatov niso prijeli.
Povabilo predsedniku
Pred časom je pisala predsedniku države dr. Danilu Türku, ali bi mogoče imel njene narcise. Iz kabineta so ji vljudno odpisali, da takega darila predsednik ne more sprejeti: »Ker ni imel v načrtu obiska našega konca, ni mogel niti priti, da bi si ogledal moje narcise.«
Kaj naj, še sama ne ve: »Morebiti bi bilo najbolje, če bi vse skupaj prodala in šla v dom starejših občanov, a moja skromna pokojnina ne bi krila stroškov. Premišljam, da bi šla v dom vsaj čez zimo, poleti, ko je toplo, pa bi vseeno bila tukaj. Prijatelji mi pripeljejo zdravila ter potrebščine, zakurim in skuham si sama. Če moram kam, pokličem taksi in tako nikomur nisem v breme.«
