Milena že 17 let brez zob, izstradala se bo do smrti

RIBNICA, LJUBLJANA – Pred vladno palačo, na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, že četrti dan stoji majhna, iz navadnih drv in polivinila zbita koliba, ki je postala začasni – kot ona pravi, morda celo poslednji – dom 53-letne Milene Tanko iz Ribnice. Ta se je namreč odločila za gladovno stavko, s katero želi doseči, da ji Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) financira zobno protezo, za katero se, pravi, bori že dolgih 17 let! »Če mi ne bodo prisluhnili, bom ostala tukaj. Če bo treba, do smrti!« je odločena Milena, njen mož Jože Tanko pa doda: »In če nje ne bo več, bom stavko nadaljeval jaz!«

Usedem se k njej na provizorično posteljo, kjer vztraja že od srede. Ne premakne se z nje, ne jé, samo čaka. Človek se za tako drastične poteze najbrž ne odloči brez razloga, zato smo s pozornostjo prisluhnili njeni zgodbi: »Začelo se je leta 1997. Ker sta mi manjkala dva zoba, sem obiskala svojo zobozdravnico v Ribnici, da bi mi naredila mostiček. Zbrusila mi je vse spodnje zobe, še zdaj ne vem, zakaj. Povrhu pa mi je čez zadnji zob naredila previsoko prevleko, da sploh nisem mogla več normalno zapreti ust. Takrat se je zame začela kalvarija.«

Zobozdravnica jo je napotila na stomatološko kliniko v Ljubljani, kjer se je zdravila od 2001 do 2004. Nepravilnosti, trdi Tankova, sprva niso odkrili. »Ampak mene je grozno bolelo, sploh nisem mogla normalno ugrizniti. Toliko časa sem vztrajala, da so mi naposled le naredili novo prevleko čez spodnje zobe.« A tudi ta ji ni ustrezala. »Da bi zadevo rešili, so mi začeli brusiti še zgornje zobe, kjer sem tudi imela že dvakrat menjano prevleko. Vseskozi sem čutila grozne bolečine, pa so me samo šikanirali, sploh me niso hoteli poslušati. Šlo je tako daleč, da so mi uničili čeljustne sklepe!«

Decembra 2004 so jo s stomatološke klinike, kjer ji niso znali oziroma mogli več pomagati, napotili v nemški Neustadt, k hrvaškemu zobozdravniku dr. Branku Kašaju. A tudi od tam – udeležila se je šestih pregledov – se je vrnila razočarana. »Domov sem se vrnila z bolnimi zobmi, z okvarjenimi sklepi in brez izdelane protetike ter sploh kakršne koli zaščite na obrušenih zobeh. Po nadaljnjo pomoč me je dr. Kašaj neodgovorno napotil k zobotehnici Nataši Marđetko v Ljubljani. O tem sem obvestila nadzornega zobozdravnika ZZZS dr. Vlačiča, ta je napotitev neodgovorno komentiral, naj kar grem, saj nimam kaj izgubiti.«

Papirnata vojna

Sledila je dolgoletna papirnata vojna, ki pravzaprav traja še danes. Milena je pošiljala pritožbe na vse možne institucije, medtem pa tudi sama iskala ustreznega zobozdravnika. »Nikoli ne bom pozabila obiska pri enem, ki sem ga našla prek interneta. Ko mi je ponudil, da mi bo naredil navadno plastično prevleko, sem rekla, da to pa ne. In potem me je zagrabil in se zadrl name: 'Pizda hudičeva!' Mož je pritekel v ordinacijo, da me je rešil iz njegovega primeža,« se Tankovi potemnijo oči, Jože ob tem besno prikimava. »Potem je prijel tisto mojo protezo, ki sem jo nosila do takrat, in jo stisnil med prsti. Ne le da mi ni hotel pomagati, uničil bi še tisto revščino od proteze, ki sem jo imela!«

Zavod za zdravstveno zavarovanje je Mileni vseskozi odgovarjal na pritožbe, čeprav, kot meni ona, veliko prepočasi. Pošiljali so jo od vrat do vrat, celo v tujino, nazadnje v avstrijski Gradec. A kamor koli je bila Tankova napotena, z oskrbo ni bila zadovoljna: »V Gradcu so mi naposled le izdali odločbo. Napisali so, da imam dve možnosti (obe zdravljenji bi stali več kot 10.000 evrov, kar bi krila zavarovalnica, op. a.), a ponujenega nisem sprejela. To pa zato, ker mi niso natančno povedali, kako naj bi celotni postopek potekal. Vsak pacient ima pravico, da točno ve, kakšno bo njegovo zdravljenje.« Pa vam ni bilo najpomembnejše to, da se ta vaša zobna agonija konča, jo vprašamo. »Ne, gospa, jaz imam pravico vedeti za točen postopek!« vztraja Tankova.