Milan preživel mučenje,
 v zahvalo gradi kapelico

ŠENTJERNEJ – Najbolj neverjetne zgodbe so tiste, ki jih piše življenje. Ena takšnih je pripoved Milana Gornika, ki se je zaobljubil, da bo postavil kapelico, če se iz tujine živ vrne domov. Velikokrat so mu stregli po življenju, saj so mu v Ukrajini in v Rusiji že nekajkrat nastavili cev pištole na sence. Njegova zgodba se je začela zapletati, ko je po stečaju šentjernejske Iskre, v kateri je bil zaposlen kot orodjar, začel delati za enega večjih plastičarjev; zanj je iskal najcenejše granulate, ki naj bi jih dobil v Ukrajini. Kmalu se je kar sam z avtomobilom odpravil v tamkajšnji Borispol, 40 km južneje od Kijeva. Hitro je ugotovil, da se je znašel v »hudi mafijski združbi«, zato je hotel prekiniti stike z njo, kar ni šlo zlahka. Obrnil se je na SBU (ukrajinsko notranjo obveščevalno službo) in tam spoznal podpolkovnico Antonijo Kohan Aleksejevo, ki mu je prisluhnila. Po spletu okoliščin se je z njo in z Raiso Palejevno, tamkajšnjo načelnico, spoprijateljil, kar mu je pozneje še kako prav prišlo. »Ljudje iz mafijske združbe so poskrbeli, da me je policija večkrat ustavila in ustrahovala s pištolami, nazadnje pa so mi pod obtožbo, da sem vohun, zaplenili avto in pobrali dokumente,« se spominja Gornik. Nazadnje se je komaj rešil in ves razcapan prišel do bližnjega letališča. Tam je namenoma povzročil incident, da so ga aretirali in odpeljali v zapor. Bolje arest kot smrt, si je rekel.

V arestu dobival vodo in ščepec soli

Niti tam se nevarnostim ni mogel izogniti, saj je, kot pravi, za rešetkami skoraj umrl. Trideset dni so ga mučili z različnimi živčnimi strupi, ga omamljali, ga pretepali, brcali v glavo … On pa je molil in zaupal v rešitev. Takrat se je zaobljubil, da bo, če preživi in se vrne domov, postavil kapelico. Nato je bil premeščen v drug zapor – s še desetimi tujci je bil v celici in »ni se vedelo, kdo je čigav in od koga bo dobil hujšo porcijo«. Hrano je le redko videl, voda in ščepec soli sta bila dnevni obrok. Očitno pa je imel angela varuha, saj so ga nazadnje po 60 dneh izpustili in ga izgnali iz Ukrajine.

Na moskovski mednarodni tržnici je našel nove prijatelje iz Azerbajdžana, Irana in Turčije, ki so mu dali delo – pomagal je pri prodaji usnjenih suknjičev. Poleg tega je delal kot zidar, da si je lahko kupil avto in z njim po Moskvi razvažal robo. Tako je spoznal skupino Ukrajink, ki so prodajale cvetje; ponudile so mu bivališče – spal je v skladišču med rožami. Te ženske so si krajšale večere s tarotom in s kartami so mu »marsikaj uganile«. Skupaj so začrtali Milanovo ilegalno vrnitev v Ukrajino (zadal si je, da bo dobil svojega golfa nazaj in se z njim odpeljal domov). Do meje je potoval s svojim avtom, ga nato tam pustil in peš prečkal zeleno mejo. V Ukrajini je sedel na vlak in v Borispolu zakorakal naravnost v urad SBU. Tam se je srečal z dvema od svojih mučiteljev; ko sta ga zagledala, sta se glasno vprašala, kako je mogoče, da je sploh še živ.

V Ukrajini, iz katere je bil izgnan, je dosegel svoje – vrnili so mu dotolčenega golfa, ki ga je nekako usposobil in se po dobrem letu dni – z uradnimi žigi na kopijah zaseženih dokumentov, ki sta mu jih priskrbeli omenjeni prijateljici – končno odpeljal domov. Po njegovem celotnem telesu so bili vidni mehurji, grozoviti znaki mučenj. Ko ga je v Šentjerneju pregledala zdravnica, je kar odskočila, pravi Milan. Še nekaj let ni mogel obleči kratkih oblačil …

Vrača se v Ukrajino

Toda tudi doma ni bil miren – tako kot si je že kot otrok kdo ve zakaj želel prav v Sovjetsko zvezo, si je zdaj želel nazaj v Ukrajino. Tja je spet odšel leta 2008 in nato vsako leto znova. Kot človek, ki nima zavor, se je približal mnogim uglednežem, predvsem so ga hitro sprejeli medse voditelji vseh mogočih političnih strank. Delal je za »Julkino stranko« (Julija Timošenko, op. a.), toda ko je spoznal njene povezave s Putinom in dejstvo, da je »pokradla ukrajinski narod«, se je umaknil. Pokaže mnoge slike s svojega delovanja v Ukrajini, pripoveduje o Bakuju, kamor je potoval s prijateljicama na obiske k visokim osebnostim. Po Kijevu je ponosno hodil z orožjem v rokah in to dokumentiral; fotografije pa pošiljal na več naslovov v Slovenijo.

Milan kar bruha podatke, naslove, imena; hrani številne dokumente, fotokopije, slike … Že desetletja piše dnevnike – z natančno in enakomerno pisavo – kot da bi tipkal. Proučuje tudi zgodovinske osebnosti – od svetnikov do diktatorjev in v tem duhu nastaja njegov vojni muzej, za katerega zbira različne uniforme, zastave, bombe, orožja …

Raje ima iskren odgovor kot prazne obljube

S ponosom pokaže kapelico z dvema oltarjema – sv. Frančiška Asiškega in sv. Marije –, ki jo gradi v zahvalo za to, da je sploh preživel. Za njeno dokončanje mu sicer zmanjkuje denarja: »Zbiram denar še za keramiko in za steklo ter za kamniti oltar.« Finančno sta mu pri kapelici pomagala le novomeški škof Andrej Glavan zasebno in Kartuzija Pleterje. Pisal je papežu in povedal, da bo zemljo, kjer stoji kapelica, poklonil cerkvi. Dobil je prijazen in razumevajoč odgovor od svetega sedeža in slovenskega nuncija, denarja pa mu seveda ne morejo dati. Nekako se bo znašel, pravi. Raje ima iskren odgovor kot obljube, ki niso izpolnjene.

Milan Gornik ima 362 evrov pokojnine in 170 evrov veteranskega dodatka; preživlja ženo, ki jo je pripeljal iz Ukrajine, in pomaga njenim trem hčerkam, ki tam živijo. Skrbi tudi za 86-letno mamo in daje streho in hrano marsikateremu brezdomcu. »Učim jih delati, odvajam jih od alkohola, pišem jim prošnje … Človek, ki je na robu preživetja, ne sme ostati sam …«

Mnogim veteranom, ki so se znašli v revščini, je že uredil veteranski dodatek, kar pa zahteva ogromno poti in časa (iskanje prič, potrdila takratnih nadrejenih, tudi obiske na ministrstvu za obrambo …) Vse to dela dobrodelno, na svoje stroške. »Za dušo in srce,« pravi.

Da vse to zmore, še dodatno dela. Zdaj pa poudari, da potrebuje denar predvsem za dokončanje kapelice, za katero si želi, da bi jo blagoslovil sam papež Frančišek.