LJUBLJANA – Potem ko je Milan Balažic pred dobrim letom zaradi vznemirjanja slovenske skupnosti na ukaz predsednika republike Boruta Pahorja moral zapustiti diplomatsko mesto v Avstraliji, ker se je na odprtju konzulata v Melbournu družil z razvpitim obsojenim pedofilom Nicholasom Omanom, in je javnosti ponudil skoraj neverjetno zgodbo o tem, kako mu je vse skupaj naložil nekdanji predsednik SD Igor Lukšič, ki naj bi dobil zasebni namig, je Balažic v kolumni za spletni PortalPlus spisal svoj pogled na bivšega predsednika Milana Kučana.
Kdo je Milan Balažic Politično je, sodeč po avgustovski udeležbi na taboru NSi, Balažic trenutno blizu krščanskim demokratom. Na Wikipediji pa o njegovi preteklosti beremo: V času slovenske pomladi je bil član ožjega vodstva Zveze socialistične mladine Slovenije. Leta 1988 je bil kot predstavnik ZSMS član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic ter nato podpredsednik ZKS – Stranke demokratične prenove, kjer je z Borutom Pahorjem vodil liberalno krilo. Na zadnjem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije je bil glavni pobudnik predčasnega odhoda slovenske delegacije in eden glavnih zagovornikov uvedbe večstrankarskega sistema. Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca v slovenski parlament, v katerem je deloval kot predsednik odbora za notranjo politiko. Sej državnega zbora se je med osamosvojitveno vojno udeleževal v uniformi teritorialne obrambe. Balažic je bil v devetdesetih direktor televizijske postaje Kanal A. Od 1999 do 2011 je bil predavatelj in predstojnik oddelka za teoretsko politologijo na fakulteti za družbene vede ter sodelavec centra za mednarodne odnose. Predaval je na diplomatskih akademijah v Evropi, Aziji in Avstraliji. Njegova akademska področja so politična zgodovina, politična filozofija, lacanovska psihoanaliza in epistemologija. Je avtor petih monografij o slovenski osamosvojitvi in štirih strokovnih del, ki se ukvarjajo s psihoanalitično in filozofsko obravnavo političnega diskurza. |
Povzemamo nekaj najbolj njegovih zanimivih misli o Kučanu.
»Ziheraško« je čakal
»Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije: vselej je najprej preventivno zavrnil določeno idejo ali pobudo, zatem pa – prav v skladu z Lacanovim konceptom logičnega časa (trenutek pogleda → čas za razumevanje → moment sklepa) – jo predstavil kot svojo. Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna tovrstnih vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je 'ziheraško' počakal na že zorano njivo.«
Janša ne bi bil zaprt, če ...
»Mladincem v ZSMS je dopuščal, da v smeri demokracije orjejo ledino njegovega avtoritarnega sistema – a le do določene mere; vsi dokumenti kažejo, da Janez Janša ne bi bil zaprt, če tega ne bi odobril šef Partije. Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Zaradi množičnega civilno-družbenega gibanja nazaj ni mogel več, zato se je na zveznih partijskih sestankih prizadeval priti na čelo demokratizacije, federalcem pa obljubljal, da bo vse držal pod nadzorom. Za 'sestop z oblasti' se je odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire 'nestrankarskega pluralizma', kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je poskušal tlačiti v svoj 'socializem s človeškim obrazom'. Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.«
Izigraval Beograd in slovensko opozicijo
»Razpet med beograjske jastrebe in slovensko opozicijo je izigraval ene proti drugim in se z mešanico strpnosti in represije ohranjal na vrhu: Beograd ga je potreboval kot zadnje jamstvo slovenske podpore Jugoslaviji, slovenska opozicija pa ga je nerada potrebovala, da jo brani pred (vojaškim) udarom iz zvezne prestolnice. Zgodba ima svoje nadaljevanje v samostojni Sloveniji: Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije; je ključni akter kulturnega boja, krivdo zanj – in za orožarske afere, ki so posebna zgodba za kdaj drugič – pa vseskozi nalaga svojemu večnemu tekmecu Janši, ki ga je ustvaril sam. In obratno: Kučan je politično živ samo zato, ker ga takšnega dela paranoja desnice, ker mu ta ne zna povedati, da je politično mrtev, ker Janša v zalog manihejskega spoprijema z mlinom na veter ne opravi simbolnega očetomora.«
Niti modrec niti heroj
»Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. –, tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki. Na svoj način moraliziranje o Kučanu več pove o nas samih, ki ga potrebujemo, da se umestimo proč od "zla" na stran dobrega. Toda v tem je tudi usodni problem in zmota: državo vodi državni interes (raison d'etat), ne pa etične lamentacije, kajstvo realpolitike, ne najstvo moraličnih idealov. Ko nas operira kirurg, nas ne zanima, ali voli Janšo in skače čez plot – važno je, da je dober in učinkovit kirurg. Ko pa govorimo o politikih, pričakujemo, da bodo angeli.«
