Če lahko družbo sodimo po tem, kako ravna s svojimi najšibkejšimi členi, si o naši ob njenem početju s 50-letnim Mijem Poslekom ne moremo misliti prav nič dobrega. O tem je prepričana socialna delavka na področju duševnega zdravja Sabina Čobec, ki opozarja, da se pri nas ljudi, ki imajo težave in ne morejo slediti ritmu življenja, kakršnega narekuje sodobna družba, preprosto zapira v institucije. »Takšno odmikanje ljudi od družbe je fašizem,« meni Čobčeva, ki poudarja, da oskrba v zavodu navadno stane približno enako, kot če bi posamezniku, ki je zaprt, omogočili življenje zunaj: »To, da človek živi v zavodu, veliko stane, kakovost življenja pa je v primerjavi z življenjem v skupnosti za človeka neprimerljiva.«
Oče brcal
mamo v trebuh
Življenje v institucijah zelo dobro pozna Mijo Poslek. »Njegov oče je bil nasilnež, ki je mamo nekoč tako pretepel, da je oslepela. Mijo je bil od svojega 9. leta skoraj ves čas po sirotišnicah in zavodih. Zato ker je živel in še vedno živi v državi, ki ljudi, ki potrebujejo več podpore pri samostojnem življenju, se težje prilagodijo obstoječim normam, odmakne iz domačega okolja in zapre za zidove graščin. Neprilagojen je življenju zunaj. Očeta so pozneje zaprli: v zaporu je naredil samomor,« razkriva Sabina Čobec.
Danes Mijo nima več nobenega od staršev. »V otroških letih sem marsikaj doživel,« odkrito pove. Govori s težavo in precej nerazločno, saj ima poškodovan obraz, kot pravi zato, ker je njegov oče brcal mamo med nosečnostjo.
Sabina Čobec meni, da država takrat, ko je bil za to še čas, ni ukrepala, kot bi morala: »Po pripovedovanjih je družina prosila za pomoč različne službe (CSD in policijo), vendar ni nihče pravočasno ustrezno reagiral. To, da so odpeljali Mija, ni rešilo družinskih težav.« Od tretjega razreda osnovne šole do poznih srednjih let Mijo ni živel na prostosti. Pred dvema letoma je prvič po desetletjih zaživel v skupnosti: ironično je, da mu zdaj grozi, da se bo moral vrniti v institucijo, ne glede na trnovo pot, ki jo je prehodil, da je zmogel zaživeti življenje, ki se večini zdi samoumevno. »Mijo je bil eden od pionirjev akcije Iz-hod, v okviru katere smo ljudem z duševnimi stiskami pomagali pri vključevanju nazaj v skupnost,« opozarja psihologinja Nika Cigoj Kuzma, vodja društva Mostovi in ena od aktivistk gibanja Iz-hod, ki je Miju prostovoljno stala ob strani zadnji dve leti. »Če bo šel nazaj v zavod, je bilo vse naše delo zaman,« še opozarja.
Izhoda ni?
»Rad bi imel službo, osem ur na dan. Bil bi avtomehanik,« pravi Mijo. A njegova želja se ne bo nikoli uresničila, saj ga je delovna komisija spoznala za nezmožnega dela. Ker ponoči zapada v krize – trenutno je zaradi tega začasno nastanjen na odprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana – bi potreboval nekoga ob sebi 24 ur, a država o tem, da bi denar namesto v zavode vložila v projekte, ki bi duševnim bolnikom omogočili dostojno življenje na prostosti, po besedah Sabine Čobac in Nike Cigoj Kuzma bolj malo razmišlja. »Specifični ljudje, rutina, red, ki je dejansko v zavodih, nujno vplivajo na ljudi, ki prebivajo tam, tako da se pogosto ne ve, kaj je bila izvirna bolezen, zaradi katere je človek pristal v zavodu, in kaj je dejansko zavodska bolezen,« opozarja Nika Cigoj Kuzma. Stiska Mija Posleka, ki zaradi narave svojih težav za to, da bi ostal na prostosti, kjer si želi biti, potrebuje od države več sredstev kot povprečen prebivalec zavoda, ki se vrne na prostost, je bila eden od razlogov, da sta gibanji 15o in Iz-hod aprila letos ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve opozorili na problematiko izločanja ljudi s težavami iz skupnosti.
Z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so nas opozorili, da nimajo neposrednih pristojnosti pri reševanju posameznih socialnih stisk in problemov posameznikov oziroma družine, a načrtujejo ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče ljudem, ki jim uspe dovolj ozdraveti, da zaživijo v skupnosti, omogočiti življenje zunaj institucij: »MDDZS pripravlja nacionalni program socialnega varstva za obdobje do leta 2020. Ena prednostnih nalog tega programa je deinstitucionalizacija oziroma zagotavljanje takšnih razmer, da se del stanovalcev oziroma uporabnikov institucionalnega socialnega varstva iz zavodov preseli v skupnostne oblike.«