Miha ležal v komi,
 zdaj teče vsak dan

KAMNIK – »Vse je v glavi,« se nasmehne Miha Potočnik iz Stahovice pri Kamniku, fant, ki na prvi pogled ne izda, kako pretresljiva je njegova življenjska zgodba. »Že nekajkrat se je zgodilo, da mi je kakšen strokovnjak, ki je dobil vpogled v mojo zdravniško kartoteko, rekel, da sem medicinski fenomen. Da ni mogoče, da sem po takšnih poškodbah tako dobro okreval.« A ni bilo vedno tako. Ko je bil star 18 let, je doživel hudo prometno nesrečo, in zdravniki so napovedali črn scenarij – preostanek življenja naj bi preživel na invalidskem vozičku! »Zdaj pa na dan pretečem tudi do 20 kilometrov,« pove z upravičenim ponosom.

Ko je bil v komi, se mu je rodila hčerka

Zgodilo se je 28. februarja 1997. »Ura dve dvajset,« izstreli kot iz topa. »Peljal sem se po trzinski obvoznici, ko je naenkrat bliskovito počilo. Medlo se spominjam reševalnih siren, potem pa tema. Ko sem se zbudil, sem bil v bolnišnici, čutil nisem skorajda ničesar. Pretreslo me je, ko sem izvedel, da sem tako ležal kar dva meseca,« se prvega obdobja po usodni nesreči spominja Miha. V komi je bil 15 dni, še šest tednov so ga v takšnem stanju umetno držali zdravniki, saj bi bile sicer bolečine zaradi poškodb, ki jih je utrpel ob avtomobilskem trku, prehude.

Ko se je končno prebudil, ga niso pričakale nič kaj vzpodbudne novice. »Najbolj me je bolelo, da so v to, da bom vse življenje vegitiral, hujskali moje starše. Seveda so bili zato na robu obupa, jaz pa z njimi.« Zgodba je še toliko bolj pretresljiva, ker se mu je, medtem ko je bil v komi, rodila hčerka Anja, ki danes šteje 17 pomladi. »Tiste dni, ko sem bil še ves zmeden in zadet od tablet, je v sobo prišel moj oče s štručko v rokah. 'Kdaj sem pa to naredil?' sem mu rekel, nič mi ni bilo jasno. A izkazalo se je, da je bila prav Anja tista, ki me je podzavestno najbolj držala pokonci, zaradi nje sem se vseskozi opominjal, da preprosto moram okrevati.«

Nekaj mesecev je ležal na travmatološkem oddelku, že tam se je pokazalo, da Miha ni izgubil volje do življenja. »Poskušal sem uživati, kar se sliši skorajda bizarno, ampak je res. Imel sem super cimra, s katerim sva se veliko presmejala. Imel je kolega v piceriji blizu kliničnega centra in ta je velikokrat poskrbel, da sva bolnišnično hrano, za katero vsi vemo, kakšna je, zamenjala za slastno pico. Nekega dne je od nekod privlekel še televizijo, potem sva šele imela žur v sobi!« se zasmeje danes 35-letni Kamničan.

Po približno enem letu so ga prepeljali na center za rehabilitacijo Soča, kjer je doživel šok. »Kaj vse sem tam videl...« obmolkne. »Samo to sem si želel – da ne bom ostal tak. Nisem se mogel sprijazniti, da bom s sklonjeno glavo obsedel na vozičku, vse življenje!« A prav takšno napoved je še velikokrat slišal od tamkajšnjega medicinskega osebja. »Ne morem vseh metati v isti koš, a marsikateri zdravnik me je kljub moji volji, ki sem jo res imel že vse od začetka, prepričeval, naj že neham sanjariti, naj se raje sprijaznim, da ne bom nikoli več hodil. To me je zelo potrlo.«

Po desetih letih odvrgel bergle

Miha je bil po bolnišnicah kar štiri leta, vse do 2002. »Vmes so me nekajkrat napotili tudi v zdravilišče, tam sem bil rad.« Prav v toplicah je naredil prve samostojne korake. »Grozno me je bilo strah. V teh mesecih, ko sem le ležal in sedel, sem seveda povsem izgubil občutek v nogah. Menim, da je bil prav strah tisti, ki me je pri vsem skupaj najbolj ohromil. Telo bi najbrž, če bi zbral več poguma, shodilo že prej, a mu glava ni dovolila.«

Do leta 2008 si je pri hoji – delal je korak za korakom, okrevanje je bilo seveda dolgotrajno in marsikdaj boleče – pomagal s hoduljo, pozneje z berglami. »Potem pa sem se končno otresel tiste miselnosti, da ne morem. 'Zdaj pa dovolj, hodil boš, in to sam!' sem si rekel v nekem trenutku. Pa sem. Težko je opisati, kako ponosen sem bil nase. Bil je veličasten občutek.« Seveda so se njegovega napredka najbolj razveselili domači. »Kar napili so se ga, toa je bil pravi žur,« se zasmeje Miha, ki je po naravi veseljak.

Ko je videl in se prepričal, da zmore, je začel premikati meje mogočega. »Pred nesrečo mi je šport ogromno pomenil. Težko sem bil pri miru, in to se ni spremenilo.« Začel je teči: »Kar šel sem: najprej so bile to seveda manjše razdalje, nato pa sem pretekel vse več. Nekega dne sem se odpravil od domače hiše pa do konca Kamnika in nazaj, to je skupno skoraj dvajset kilometrov! Po tej trasi grem zdaj kar velikokrat in je zame že nekaj običajnega.« Redno se udeležuje tudi organiziranih tekmovanj, pred dnevi, denimo, je sodeloval na tradicionalnem Veronikinem teku, ki ga prirejajo v njegovem domačem kraju.

Navdušuje se tudi nad pohodništvom. Najraje gre na Primoža, vzpetino nad Kamnikom, ki je priljubljena izletniška točka številnih rekreativcev. »Na začetku sem do vrha potreboval dobro uro, zdaj pridem v manj kot 40 minutah,« razkrije neverjetni borec Miha, ki s svojim pozitivizmom razsvetljuje življenja vseh, ki ga poznajo. »Če sem slabe volje, ga pokličem, da se dobiva na kavi, pa sem za tri dni dober,« se nasmehne njegov prijatelj Janez, ki je bil prisoten pri našem pogovoru. Kamniški župan Marjan Šarec pa je Mihu pred kratkim celo podelil »zahvalo občine za izredno voljo, s katero dokazuje, da je v življenju mogoče še tako težko zgodbo obrniti v zgodbo uspeha«.