Miha brez nog in
 roke na Triglav

ŠKOFJA LOKA – Miha Nardoni, 33-letnik iz Škofje Loke, se po mestu ob sotočju obeh Sor vozi s skoraj pet let starim vozičkom. Ta je zaradi vsakodnevne vožnje že precej obrabljen, zato ga bo treba kmalu zamenjati. A nov elektromotorni invalidski voziček, prilagojen Mihovim potrebam, bi stal 12.000 evrov. Približno polovico bo predvidoma kril zavod za zdravstveno zavarovanje, preostanek denarja pa je Miha že začel zbirati. Medtem ko se je pred petimi leti odločil denar zbirati prek skupine, ustanovljene na facebooku, se je tokrat odločil za drugačen pristop.

»Pred petimi leti, ko je bil facebook, vsaj zame, relativno nov način komuniciranja, sem denar zbral izjemno hitro. Odziv ljudi, tudi tistih, ki jih nisem poznal, je bil fenomenalen in v treh mesecih se je nabralo dovolj sredstev za nakup vozička. Nato pa je predlani moj znanec, prav tako invalid, poskusil prek facebooka zbrati sredstva za nov voziček. Naletel je na zelo slab odziv, zato sem konec lanskega leta sklenil, da se zbiranja denarja tokrat lotim drugače,« začne pripovedovati zgovorni Miha.

Na Trati imajo dobre sosede

Odločil se je, da za pomoč najprej prosi sosede. Pa ne tistih, ki jim ob snidenju zaželiš dober dan in z njimi na kratko pokramljaš, temveč se je s prošnjo obrnil na podjetja, ki imajo sedež v njegovi soseski. Miha Nardoni zadnji dve leti živi v občinskem stanovanju na škofjeloški Trati, ravno tam pa je večja industrijska cona in v njej kup – tudi uspešnih – podjetij. »V začetku decembra sem se začel dogovarjati s podjetji. Napisal sem prošnjo, hkrati pa sem se z vsakim podjetjem dogovoril še za sestanek,« pove.

In tako je že v nekaj tednih ravno prav energični Miha zbral približno polovico sredstev, ki jih namerava zbrati do konca marca: »Odzvalo se je podjetje Knauf Insulation, na pomoč so mi priskočili tudi pri Habjan Transportu in še pri tretjem podjetju, ki ima prostore prav tako na Trati, vendar ne želi biti imenovano. Zbral sem nekaj več kot 3000 evrov, kar je polovica zneska, ki sem si ga zadal za cilj. Voziček pač ni poceni.«

V gore, a
tudi pod vodo

Serijsko izdelan invalidski voziček je treba prilagoditi Mihovim potrebam, ta predelava pa ni poceni. A s tako prilagojenim vozičkom bi Miha lahko prišel kamor koli. »No, na Lubnik ravno ne,« se zasmeje sogovornik, ki ob spominu na priljubljeno izletniško točko Škofjeločanov podaljša misel: »Čeprav drži, da sem bil na Lubniku v zadnjih letih že dvakrat. Enkrat so me nesli prijatelji, ko smo preizkušali nahrbtnik, s katerim smo se pozneje odpravili na Triglav. Drugič pa smo Lubnik obiskali tisto pomlad, ko smo osvojili Triglav.«

Na Triglav, ki ga je v družbi šesterice odličnih prijateljev osvojil leta 2012, ima Miha Nardoni še danes najlepše spomine. Izlet, ki je naključnim planincem tistega poletnega dne vabil solze v oči, se je začel v šali: »Sedeli smo z druščino in se pogovarjali, hkrati pa poslušali predavanje o potapljanju. Kolega Nejc in njegov oče Uroš Ovsenek sta me za hec vprašala, ali sem se že potapljal. No, takrat sem se vode še bal, pa sem rekel, da pod vodo še nisem bil, a bi se lotil tudi potapljanja, če me že na Triglav ne morejo spraviti.«

In tako sta se v zadnjih letih Mihu Nardoniju, ki se je rodil brez obeh nog in roke, izpolnili obe v šali izrečeni želji. Poleti 2012 je videl vrh Triglava, saj so ga tja nesli dobri prijatelji, začel pa se je tudi potapljati. »V škofjeloškem bazenu smo poskusili, in ker mi je bilo zelo všeč, sem se odločil, da skupaj s prijatelji naredim začetni potapljaški tečaj. Potapljam se rad, a seveda venomer ob pomoči drugih potapljačev,« še pravi Miha, ki ne dvomi, da bo v prihodnjih dveh mesecih zbral manjkajoči znesek za invalidski voziček, brez katerega si samostojnega življenja ne zna predstavljati.