RAZSTAVA

Mične gospodične
 za kranjske policiste

Objavljeno 17. december 2012 23.00 | Posodobljeno 17. december 2012 23.00 | Piše: Špela Ankele

Janez Vrhovnik razstavlja slike v jedilnici kranjske policije.

Janez Vrhovnik (foto: Špela Ankele).

Stene jedilnice, v kateri moči za nove podvige nabirajo zaposleni na kranjski policijski upravi, krasijo slike, ki jih je gorenjskim varuhom reda in miru naslikal Janez Vrhovnik. Zaposlen je kot vzdrževalec policijskih zgradb, v prostem času pa rad poprime za čopič in naslika bodisi podobo katere mične gospodične bodisi na platno ujame prizor iz narave.

Razstavljal tudi v Celovcu

»Pred približno enim letom sem prvič razstavil v jedilnici kranjske policije. Bele stene so bile prej prazne, zdaj pa se na njih končno nekaj dogaja. Odzivi na razstavo so bili v redu, in ko so nastajale nove slike, sem z njimi nadomestil stare,« je o razstavi povedal Vrhovnik, ki je na slikarsko platno ujel motive z morske obale in v branje zatopljeno (in nekoliko pomanjkljivo oblečeno) gospodično.

Razstava pri policistih ni njegova prva in ne zadnja: »Slike so bile prek policijskega združenja IPA razstavljene že v Celovcu, v enem od kranjskih lokalov sem imel stalno razstavo, moja dela so bila razstavljena tudi v enem od rekreacijskih centrov, trenutno pa so še v kranjskem lokalu Terasa, kjer po mojem mnenju kuhajo najboljšo kavo v mestu.«

Janez se s slikanjem ljubiteljsko ukvarja že dobro desetletje. »Takrat me je nekaj začelo vleči v barve in čopiče, pa sem šel na škofjeloški izobraževalni center in začel slikarsko znanje nabirati pri mentorici Metki Gosar. Na začetnem tečaju sem se veliko naučil, spoznal sem različne tehnike, denimo risanje z oljem in akrilom. Sicer pa je tudi pri slikarstvu tako kot pri vseh drugih hobijih – največ se naučiš sam, medtem ko delaš in raziskuješ,« je o ljubezni, ki ga spremlja nekaj let, povedal Janez.

Slike nastajajo popoldne

Slike nastajajo predvsem popoldne, pravi Janez, sicer doma v Stražišču pri Kranju, in z nasmeškom doda: »Rišem takrat, ko dobim navdih. Letos ga še čakam.« Tu in tam se po njega s čopičem v roki in slikarsko paleto vred odpravi v »svoj zavičaj«, torej do idiličnih, a nekoliko skritih jezerc pod Šmarjetno goro. Večina slik, za konec pojasni sogovornik, nastane, ko v časopisu, reviji ali na razglednici vidi privlačno sliko: »Podoba me mora takoj očarati, nato pa se ji poskušam z barvami in čopiči čim bolj približati.«

Deli s prijatelji