Mi Slovenci ... vkup se snidemo, vince pijemo in veselo zapojemo. Tako zveni le ena izmed mnogih slovenskih narodnih pesmi. Da Slovenci res cenimo trto, je razvidno že iz Prešernove Zdravljice, ki smo jo izbrali za svojo himno. Pohvalimo se lahko tudi z vrhunskim spomenikom vinske kulture Slovenije in Evrope, to je najstarejše slovensko vino zlata trta iz leta 1917.
Naš največji tenorist Janez Lotrič, ki je izjemno cenjen v tujini, je tudi ljubitelj žlahtne kapljice, o njej pa še najraje zapoje. »Veliko napitnic imamo, med ljudstvom so še zmeraj zelo priljubljene. Radi pa vidijo, da se kdaj to tudi profesionalno zapoje,« opiše svoje poslanstvo. Spada med šest največjih tenorjev sveta in na svojih številnih gostovanjih je okusil vina z vseh celin, a trdi, da se slovenska peneča se vina lahko merijo z najboljšiimi francoskimi šampanjci. Vino je že od nekdaj priljubljena pijača, poznamo ga vsaj sedem tisoč let. Najstarejšo steklenico so našli v Nemčiji, pokopano z rimskim plemičem, in je stara več 1650 let.
Kot že omenjeno, tudi v Sloveniji hranimo častitljivo vino. Mineva sto let, odkar se je Josef Ornig, najpomembnejši ptujski župan novega veka in veletrgovec z vinom, za vedno poslovil od mesta, ki mu je posvetil življenje. Pred odhodom je v Ornigovo klet, tj. današnjo Ptujsko, shranil zlato trto, najstarejše slovensko vino. Pridelano je iz slovenskega grozdja s haloških gričev. Preživelo je bombne napade in ropanje med drugo svetovno vojno, obstalo med povojnim plenjenjem in z vztrajnostjo doseglo častitljivo starost. Vseh steklenic je še nekaj deset. Po besedah Janija Gönca, očeta haložana, nekdanjega enologa in dolgoletnega direktorja Ptujske kleti, je vino še vedno v odlični formi. Priložnost ga je imel poskusiti dvakrat in obakrat je bil nad njim navdušen. Arhiviranje zahteva veliko znanja, saj je vino živa materija, v kateri nenehno potekajo reakcije med skoraj že 2000 različnimi komponentami, ki jim jih je uspelo določiti.
Postopek arhiviranja še posebno dobro obvlada Maksimiljan Kadivec, glavni enolog Ptujske kleti. »Pomembno je, da je že vino kakovostno, ko ga položimo v arhiv oz. kadar ga namenimo zorenju. Z drugimi besedami to pomeni, da je bilo grozdje ob trgatvi dovolj zrelo, da je ustvarilo ustrezen aromatski profil vsake sorte posebej. V osnovi se predvsem terpeni, estri in tiolne komponente v aromatičnih sortah, kot sta sauvignon in muškat, bistveno hitreje izgubljajo. To še pospeši visoka temperatura, zato je nujno, da za arhiviranje vin izberemo prostor z nizko temperaturo od 10 do 14 °C in z nekoliko višjo vlago, nad 75 odstotki v zraku. Seveda je priporočljivo izbrati temen prostor, zato so kleti najbolj primerne. S tem upočasnimo določene kemične reakcije in v arhivskem vinu čim dlje ohranimo primarno aromatiko. Skozi čas nastajajo druge aromatične komponente, ki jih še posebno pri arhivskih vinih imenujemo zorilna aromatika. Praviloma se pojavi že nekaj let po trgatvi in je lahko bolj ali manj intenzivna skozi leta zorenja. Dobri zamaški in skrb za vsako steklenico posebej, torej odpiranje, prezamaševanje teh arhivskih steklenic na 20–30 let po potrebi in dolivanje manka, ki je nastal v steklenici, le še pripomorejo k obstoju arhivskih vin.« Priznan enolog še poudari, da je zlata trta vsekakor spomenik nacionalnega pomena in bi se morali tega zavedati. In tudi tega, da je Slovenija pridelovalka vin in vinogradniška dežela z večstoletno tradicijo in obenem dežela, kjer je veliko zasluženih in skrbno pridelanih letnikov romalo v arhivske zbirke, ki čakajo, da jih okusimo.
Nedavno sem na mednarodnem festivalu Salon Sauvignon preizkusila nekaj arhivskih vin iz Ptujske kleti, najstarejše je bilo iz leta 1971. V meni je pustilo globok pečat in zasedlo prvo mesto na lestvici najljubših. Za ta letnik, ki je po mnenju nekaterih najboljši letnik stoletja, zagotovo velja, da je skozi čas pridobil polnost. To splošno prepričanje, da je vino z leti vse boljše, ne velja v vseh primerih. Vsekakor nas arhivsko vino v prvi vrsti poveže z letom, v katerem je bilo pridelano. Ko ga zaužijemo, s svojo živostjo in zrelostjo v nas zbuja občudovanje. Zatorej, kot pravi še ena naša narodna: »Prelepo rumeno kak čisto zlato, le pijmo pošteno to žlahtno blago.«
