Tretje leto zapored smo se za dopust zasidrali v mirni lučici dalmatinskega otoka, kjer še največ galame povzročajo škržati podnevi in čuki ponoči. Sidro smo vrgli na kopnem, da ne bo pomote. Smo pač pripadniki motoriziranega bataljona slovenskih turistov – za pehoto prestari, za mornarico prekratki.
Položaj z dobrim pogledom na zaliv nam je omogočil, da smo imeli vse pod kontrolo. Med večernim pivom in travarico smo preštevali – pa ne dvojno – barke in goste. Kvalificirano trdim, da o katastrofalni sezoni, o kateri čivkajo mediji, tam ni ne duha ne sluha.
Jadrnic in jaht je čez palec in po spominu celo precej več kot lani, še večjih in razkošnejših. Najbrž logično, saj pravijo, da se v krizi ne povečuje le število revnih, marveč tudi bogatih. Na račun zlate sredine.
Če se strinjamo, da sodobnega navtika opredalčkajo tri besede: pripluje, požre, odpluje, potem je bila edina katastrofa, ki je letos doletela petične pomorščake v lepem zalivu, pokvarjena edina ribiška barka v vasi.
Ruski oligarhi, holivudarski zvezdniki in italijanski vsejedci so od našega ribiča, ki bi mu Evropska unija plačala, če zamrzne svoj poklic, že do konca junija pokupili toliko jastogov, kolikor jih lani ni prodal do konca julija. Potem pa sredi najvišje sezone (š)mrk: za abramoviče in cruise, ki se čedalje raje smukajo v dubrovniškem arhipelagu, je zmanjkalo freške ribe. Njihovi potrčki so se z obale na megajahte vračali praznih gumenjakov. Če so se želeli naužiti kulinaričnih dobrot, so se gurmani in megalomani morali ponižati do obalnih konob, kjer pa nikoli ne veš, kaj ti bodo servirali. Bo sveže ali iz skrinje, bo jadransko ali japonsko?
Saj ne zavidam jastogov nadutežem, ki mi za dobro jutro z barke izpljunejo prežvečeno zobno pasto tja, kjer se namakam. Ni pa slab občutek, ko vidiš tajkune, ki jedo iz roke čisto navadnega ribiča. In ko mu lačni jahtaši ploskajo, ko končno popravi svojega Gusarja. Človek bi še pomislil, da smo vsi na isti ladji.