LJUBLJANA – Šele ko je nekdanji notranji minister, dekan fakultete za družbene vede dr. Rado Bohinc umaknil soglasje h kandidaturi za ustavnega sodnika, ki ga je dal novembra lani – četudi si je, roko na srce, pred njim glede enake kandidature decembra premislila že dr. Katja Šugman Stubbs –, so nekateri menda opazili, da je morda celo res nekaj narobe z načinom predlaganja in, v nadaljevanju, tudi prižiganja zelene luči za kandidate za ustavne sodnike, ki jih predsednik republike poskuša ponujati v potrditev parlamentarnim strankam potem, ko so kadroviki slednjih iste kandidate najprej že ponudili njemu. Roko na srce, presenetljiv je bil predvsem razlog za umik, ki ga je navedel dr. Bohinc: češ da se, glede na to, da se v usklajevanjih v političnem zakulisju in medijskem poročanju o zagatah pri izbiranju novih ustavnih sodnikov pretirava s poudarjanjem, da bi bilo vsekakor treba politično in ideološko uravnotežiti ustavno sodišče, ne bi hotel izpostavljati zelo verjetnim diskreditacijam, ki bodo najbrž sledile.
Vezane kravje kupčije
In? Edini, ki si je upal Bohinčev kakor razlog za umik soglasja brez odlašanja in olepšav postaviti tja, kamor spada, je bil nekdanji ustavni sodnik dr. Matevž Krivic. V pismih bralcev je namreč napisal, da je do umika Bohinčevega soglasja še naivno mislil, da bi bila lahko kandidatura nekdanjega notranjega ministra za ustavnega sodnika zgolj plod njegove zares hude nesamokritičnosti. Toda potem je, ojoj, prebral, da se za nadvse primernega za ustavnega sodnika ni imel le dr. Bohinc sam, ampak da naj bi bil ta do umika soglasja celo glavni kandidat vladnih socialnih demokratov.
Zaradi tistega, na kar je opozoril dr. Krivic, se je na mah razpočil tudi milni mehurček domnevne popolne dobronamernosti predsednika republike Boruta Pahorja, ki je v prednovoletnem pogovoru na Radiu Slovenija še zatrjeval, da si želi le to, da bi izpraznjena mesta na ustavnem sodišču zasedli ljudje, ki niso samo vrhunski pravniki, marveč tudi izgrajene osebnosti, ki bi si na novi funkciji upale odločati po svoji vesti in ne bi podlegale ne tistim, ki bi jim poskušali politično prišepetavati, ne presoji na podlagi političnih meril. Je pa tudi res, da je Pahor v isti radijski oddaji priznal, da deloma (deloma?) drži, da poskuša in bo poskušal političnim strankam ponuditi izvoljive kandidate, takšne, ki bi pozneje laže dobili zadostno podporo v parlamentu.
Drži, posledica omenjenega Pahorjevega priznanja bi bil res lahko utemeljeni sum, da slovenske politične stranke kadar koli in kjer koli utegnejo, predvsem pa brez vsakršnih zadržkov in slabe vesti, sklepajo kravje kupčije zato, da bi svojim najzvestejšim kadrom omogočile dostop do različnih sinekur. Ali bi takšnemu sumu lahko rekli vnebovpijoče korupcijsko tveganje, presodite sami. Če bi namreč pri tem (pri zagotavljanju zadostnega števila glasov podpore za nove ustavne sodnike, za predsednika in dva člana fiskalnega sveta itn.) res šlo za korupcijsko tveganje, bi se na španovije in peripetije najbrž prej ali slej le morali odzvali nekateri državni organi, med prvimi, natanko tako, Komisija za preprečevanje korupcije (KPK).
Kakor koli, za zdaj le ptički na drevju žvrgolijo o tem, da bodo nekatere parlamentarne stranke poskušale izpeljati tako imenovano vezano trgovino ter s Pahorjevim blagoslovom hkrati z zadostnim številom glasov za nove ustavne sodnike v državnem zboru zagotoviti tudi dovolj glasov za predsednika in člana fiskalnega sveta, ki bi jih, saj ni res, pa je, morali imenovati že leta 2015 ter za izbiro katerih je po treh neuspešnih razpisih ta hip tik pred koncem še četrti. Imate prav, večina parlamentarnih strank ne želi komentirati domneve o tem, da je državni zbor prizorišče politične vezane trgovine. Nekateri se izmikajo, da z njenim obstojem pač niso seznanjeni, drugi se kot se mačke okoli vrele kaše zgolj strinjajo, da ne bi bilo prav, če bi se takšna levo-desna kupčkanja res dogajala, poslancem Združene levice pa se vendarle zdi, da del vlade mogoče le poskuša trgovati z delom opozicije.
Skrb vzbujajoči kazalnik razmer v domnevno pravni državi Sloveniji je vsekakor tudi to, da predsednik republike Borut Pahor po prvem krogu usklajevanj z vodji poslanskih skupin o imenih najsprejemljivejših kandidatov za štiri nove ustavne sodnike, ki je bil že v prvi polovici januarja, menda nihče ne ve ali noče povedati, kdaj bi lahko sledil drugi krog. Neuradno pa nekateri le ne zanikajo, da se bo zadeva premaknila, komaj se bo vladni koaliciji ali vsaj njenemu največjemu delu uspelo dogovoriti z dovolj velikim delom opozicije o tem, da bi podpora kandidatom za ustavne sodnike pomenila tudi podporo kandidatom za člane fiskalnega sveta. Pa bo podpora »Pahorjevim« kandidatom za ustavne sodnike res zagotovoljena, ko se bodo stranke dogovorile o članih fiskalnega sveta? |
