Doslej je veljalo, da najstarejši ljudje na zemeljski obli živijo nekje daleč od nas. Praviloma v kakem Kazahstanu, Gruziji, nemara še Braziliji, Japonski. Tako so vsaj poročali mediji, rekorderji pa so morali za tovrstno čast upihniti več kot 115 svečk. Če so jih seveda lahko. A je te dni na plan pricurljalo, da premore največ novodobnih metuzalemov pravzaprav država povsem blizu nas in ki nam je za nameček v mnogočem podobna. V Grčiji namreč mnogi živijo še dvajset ali trideset let po svoji smrti.
Skrb za žive pokojnike je v helenski republiki neizmerna. Tamkajšnji bančniki so izračunali, da je Grke v zadnjih petnajstih letih stala neverjetnih pet milijard evrov. Toliko je bilo namreč izplačanih pokojnin mrtvim, ki so jih svojci vsaj enkrat na mesec obudili v življenje. Na izplačilni dan seveda. Ne vem sicer, ali so jih spravljene v zamrzovalni skrinji ali balzamirane ob vsakičnem prihodu poštarja z nakaznico primerno napudrane nastavili k oknu, dejstvo je, da je bilo samo lani takih primerkov vsaj 50.000. Mediji so izbrskali dva vzorčna: hčerko zdavnaj pokojnega grškega sodnika, ki ji je država v letih očetovega vsakomesečnega vstajenja izplačala za več kot 300.000 evrov pokojnin, in Atenčanko, ki je ovdovela davnega leta 1969, se tri leta zatem ponovno poročila, a vendar domala do danes na bančni račun oživljenega pokojnega moža prejemala njegovo pokojnino. Šele ta teden je namestnik grškega ministra za finance Christos Staikouras zatrdil, da »ilegalnih pokojnin v državi ne bo več«, saj da so oblasti s pomočjo euja (beri eujevskih evrov!) vzpostavile primerno mrežo nadzora in obveščanja o umrlih upokojencih. Vsaka jim čast!
Grški vzorec preživetja je torej razkrit in pahnjen v zgodovino. Skromno mislim, da Slovenci za njim ne žalujemo pretirano. Da nam sploh ni potreben. Da zmoremo živeti tudi brez mrtvih. Že zavoljo pietete. Sploh pa je najpomembneje živeti čim dlje. Če je verjeti domači statistiki, živijo najstarejše Slovenke in Slovenci tam, koder je nezaposlenost največja in kjer imajo tisti redko zaposleni najnižjo povprečno plačo. Dokaz torej, da dolgost našega življenja le ni odvisna zgolj in edinole od denarja. Res je, da živimo le enkrat, a če to počnemo pravilno, je tudi enkrat dovolj.
