Metka Pavšič ničesar ne obžaluje

Igralka Metka Pavšič ima že od otroštva hudo okvaro vida. Kljub temu pa ni dovolila, da bi jo to oviralo pri doseganju ciljev in polnovrednem življenju. Diplomirala je iz socialnega dela, nato pa še magistrirala na AGRFT. V soboto, 15. oktobra, bo pod okriljem zasebnega zavoda Zimske urice v ljubljanskem Siti Teatru uprizorila monodramo Vinka Möderndorferja z naslovom Ničesar ne obžalujem.

Zimske urice delujejo na področju kulture in izobraževanja, poimenovale pa so se po prvi slovenski slovnici, ki jo je leta 1584 izdal Adam Bohorič. Predstavo so pripravili na mednarodni dan bele palice, ki opozarja na vsakdan slepih in slabovidnih. Gre za duhovito in ganljivo monoigro, ki prepleta petje in igro. V približno 50 minutah nas Metka Pavšič popelje skozi različne prizore, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega. »Ko sem končevala študij govornega sporočanja na AGRFT, je bilo nekako samoumevno, da se bom lotila nekega gledališkega besedila. Nekaj časa smo iskali, potem pa je padla odločitev. Že 15 let je v moji omari čakal Möderndorferjev tekst. Prijazno mi ga je dal, saj sem mu povedala, da sem prisluhnila radijski igri z istim naslovom, katere besedilo me je pretreslo, zaigralo na mojo dušo. Realne zgodbe, aktualne, humorne, prežete s socialno noto, pa vendar kljub tragičnosti z vedrim pogledom naprej. Tako človeško, osebno se mi je zdelo to delo. Ne boste verjeli, da me po šestdesetih in več ponovitvah še vedno pretrese, nekako sva povezana,« nam je zaupala Metka in dodala, da med pripravljanjem predstave ni manjkalo izzivov. »Že to, da je igralec sam na odru, je zanj velik izziv. Pa kako brzdati svoja čustva, da si na odru prepričljiv. A imela sem odličnega profesorja, ki me je vodil skozi proces ustvarjanja. S profesorjem Tomažem Gubenškom sva se najprej lotila govorne obdelave besedila, potem prostorske postavitve v kleti akademije. Dodaten izziv zame, ki dejansko ničesar ne vidim, je bila orientacija, določene geste, ki jih iz vsakdana nisem poznala. Z ekipo, ki je predstavo ustvarjala, smo našli optimalne rešitve. Sem jim zelo hvaležna.«

Čeprav je prepevanja v igri zgolj za pokušino, ima pomembno nalogo, saj podpira izpovedno moč besedila. »Predvsem je izraz upora, jeze, izzivanja, na koncu pa tudi izraz olajšanja in vsemu navkljub veselja do življenja,« je pojasnila Meta, ki bi poleg redne službe in pogostih odrskih nastopov le stežka našla čas za kateri nov večji projekt. »No, tudi srečala se še nisva. Tu in tam pride kakšen manjši izziv, ki ga z veseljem sprejmem. Bo že prišel čas, ko se bo vse poklopilo in bom zagrizla v kaj novega. Se že veselim.«