Saj poznate vic o pesimistu in optimistu, ki sedita na klopci v ljubljanskem parku in se pogovarjata o različnih vidikih migrantsko-begunske krize oziroma o prihodnosti? Pa pesimist začne: »Slabše, kot je, najbrž tako ne more biti.« Optimist se ne strinja, saj je – nepopravljivi optimist: »Motiš se, še veliko veliko slabše je lahko!« Če bi ta vic pripovedovali pred dvema mesecema, bi ga lahko okrasili z verizmom (s posnemanjem resničnosti) in rekli, češ da se Karl Erjavec pogovarja z optimistom. Danes (v enakem vicu) pa Erjavcu ne moremo več nameniti vloge pesimista. Če ga boste hoteli povedati danes, lahko kvečjemu rečete, da na klopci sedita pesimist in zunanji minister itn. Zakaj? Niste slišali Erjavca, ko je predvčerajšnjim na seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko pojasnjeval, da bo mogoče tudi Slovenija zaprla mejo? Če bosta svoji jugovzhodni meji zares zaprli Nemčija in Avstrija. Naš zunanji minister se je, čeprav pozno, pridružil vsem tistim slovenskim notranjepolitičnim in zunanjepolitičnim komentatorjem, ki smo že pred vsaj dvema mesecema začeli opozarjati na pasti begunske krize in vse zadrege, ki bodo zgolj logična posledica njene eskalacije, ter na to, da naša država očitno še vedno ni pripravljena na morebitne črne scenarije, kaj šele na najbolj črnega. Medtem pa se je Hrvaška odločila, da bo zaprla poletni tranzitni center v Opatovcu in raje (vz)postavila novega, zimskega v Slavonskem Brodu, od koder bodo migranti laže in prej prišli do naše odprte zelene meje. Ko nas predstavniki naše vlade poskušajo pomiriti z napovedmi, kdaj bi kljub vsemu zaprli ta hip še odprto jugovzhodno mejo, očitno pozabljajo, da je ta meja schengenska in ne bi smela kar po butalsko biti danes še odprta, že jutri pa zaprta. Kaj pa je pri vsem tem še najbolj skrb vzbujajoče? To, da zunanji minister Erjavec, notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar ali, ne nazadnje, premier Miro Cerar razmisleke, ki so jih komentatorji in analitiki zapisali ali izrekli pred več tedni (ali celo pred nekaj meseci), prodajajo (ponujajo), kot da gre za povsem nove rešitve, za katere so se menda odločili po zelo tehtnem premisleku. To bi nas vsekakor moralo skrbeti.
|
|
