Mestne otroke je težje pridobiti

Gasilci so ljudje, za katere si tiho želimo, da bi o njih slišali čim manj. To namreč pomeni, da naše življenje teče mirno, brez zapletov, nesreč. Ko se kar koli zgodi, pa si želimo, da bi gasilci čim prej prišli na pomoč. In se nam zdi samo po sebi umevno, da so zmeraj na razpolago. A za tem, da so zmeraj tu, se skrivajo brezhibna organizacija, ogromno dela, znanja, naporov, nesebičnosti in odrekanj pa tudi prijateljstva, lepi trenutki in seveda zadoščenje ob uspehih. Za vse to pa so potrebni ljudje, veliko ljudi, ki se, najbolje, začnejo kaliti v ranih letih.

Pri gasilcih od petega leta

Ob našem obisku so nas na dvorišču pred gasilskim domom v Trnovem pričakali trije fantje, vsi že z nekajletnimi izkušnjami, čeprav so še osnovnošolci, in njihova mentorja.

Zanimivo, da nihče od njih ni imel zgleda doma ali pri prijateljih, sosedih, sorodnikih, ampak so se za gasilce odločili bolj po naključju.

»Mama me je peljala k frizerju in ko sva čakala, sem pač malo razgrajal. Tam je bil tudi gasilski mentor, ki mi je dejal, naj pridem h gasilcem. Pa sem šel res pogledat, bilo mi je všeč in sem ostal. To je bilo pred štirimi leti,« se smeje desetletni Danaj Bergant. Podobno izkušnjo ima osemletni Aleksej Svoboda: »Z mamo sva se sprehajala tu mimo in sem ji rekel, da bi se rad vpisal. Všeč so mi bili avti na dvorišču pa uniforme. Star sem bil pet let, mama je seveda dovolila in še danes rad prihajam.«

Tudi 13-letnega Jana Cvetkoviča, ki je v trnovskem društvu dejaven že pet let, pred tem gasilstvo ni kaj prida zanimalo. Kljub mladosti ga je danes povsem prevzelo, tako da razmišlja tudi o poklicni karieri gasilca. Njegovo delavnost in prizadevnost pohvali tudi mentor Miha Toš, ki pravi, da je Janova mladost edini razlog, da še ne more postati pripravnik, s čimer bi lahko začel hoditi tudi na intervencije. »Po znanju in sposobnostih se mirno kosa s starejšimi, vendar pravila velevajo, da moraš za opravljanje izpita oziroma nadaljevalnega tečaja za gasilca dopolniti 18 let,« pojasnjuje Miha, ki je sam med gasilce zašel relativno pozno, pred dvema letoma, ko jih je štel 20. Vendar se študent prava spogleduje z mislijo, da bi se z gasilstvom ukvarjal tudi poklicno.

Na vprašanje, ali so zadovoljni s številom podmladka, Ana Ravnik, Danajeva in Aleksejeva mentorica, odgovarja, da ne povsem: »Dejstvo je, da v Ljubljani ni tradicije kot na podeželju, naše društvo je pravzaprav mlado, ustanovljeno leta 1954. Poleg tega je v mestu mnogo več različnih dejavnosti za otroke kot na vasi, zato je razumljivo, da težje pridobimo nove mlade člane. Trenutno je pri nas dejavnih devet mladincev, od tega je ena deklica, in štirje pripravniki, za katere skrbi šest mentorjev.«

Delo z otroki je zanimivo in pestro, pravita mentorja, ki se v društvu počutita kot doma. »Skupina se dobiva enkrat na teden, zunaj delamo različne praktične vaje, se pripravljamo na tekmovanja, spoznavamo gasilsko tehniko, imamo pa tudi predavanja v učilnici. Učno snov predpisuje Gasilska zveza Slovenije, pridobljeno znanje pa tudi preverjamo,« pravi Ana, ki je v gasilske vrste tudi sama vstopila kot otrok. »V najstniških letih me je potem odneslo stran, kar se pogosto zgodi, ampak pozneje se mnogi vrnejo, tako kot sem se sama pri 21. Danes si življenja brez tega ne morem predstavljati,« prizna odločna sogovornica.

Tehnično znanje in pristno tovarištvo

Fantje so nam namignili, da so predavanja zanimiva, da pa jih najbolj privlači tehnika. Saj veste, gasilni avto z vsemi skrivnostmi, ki jih skriva v sebi, je pravi magnet za tehnično usmerjene otroke (da ne bomo rekli le fante) in ročnega dela pri gasilcih nikoli ne zmanjka.

»Poleg neprecenljivega znanja, ki ga pridobimo tukaj, so pomembne predvsem vrednote, ki jih gojimo, medsebojno spoštovanje, sodelovanje, disciplina, skrb zase s športom. Zlasti za današnje generacije otrok je naše tovarištvo čudovita izkušnja, učimo pa se tudi vztrajnosti in delavnosti. Pri nas ne obstajajo besede ni, ne morem, ne da se mi,« je odločna Ana, ki je pravi dokaz, da se red in disciplina, ki ju človek pridobi pri gasilcih, odražata tudi na drugih področjih. Osemidvajsetletna pravnica se namreč poleg polne angažiranosti v društvu pripravlja na pravosodni izpit.

Ob vsem naštetem, kar otroci pridobijo pri gasilcih, pa ni odveč omeniti, da je dejavnost praktično brezplačna, tudi vso opremo, vključno z uniformami, dobijo v uporabo zastonj, kar dandanes tudi ni kar tako. Številni starši si namreč težko ali sploh ne morejo privoščiti dragih obšolskih dejavnosti za svoje otroke.

Danaj, Aleksej in Jan pravijo, da sošolci in prijatelji vedo, da hodijo h gasilcem, in se jim zdi to fino, ni jim pa še nikogar uspelo prepričati, da bi se jim pridružil. V društvu se zelo trudijo za promocijo, prirejajo dneve odprtih vrat, kjer prikažejo svoje delo, pokažejo vozila, orodje ter drugo opremo, organizirajo obiske šol in vrtcev, preventivne delavnice za občane in podobno.

Mladi gasilci se kalijo tudi na tekmovanjih, kjer se z ekipami drugih društev pomerijo v orientaciji, gasilskem kvizu in gasilski štafeti. »Ta tekmovanja so priložnost, da preverimo svoje znanje, hkrati pa se družimo z gasilci iz drugih društev. Navsezadnje smo vsi povezani v eno družino,« razloži Miha.