GABROVICA – Se spomnite istrskega boškarina in istrskega goniča? V 80. letih prejšnjega stoletja, ko je bil istrski polotok še del SFRJ, so se značilna goveda in psi pasli oziroma podili na obeh straneh republiške meje. Po razpadu skupne države pa smo jih Slovenci izpustili iz rok: boškarin je na naših tleh izumrl, istrskega goniča, kratkodlakega in resastega, pa so kot hrvaški avtohtoni pasmi registrirali naši južni sosedi. Za nedopustno sramoto se lahko zahvalimo vsem odgovornim: politikom, kinologom in neposrednim proizvajalcem – rejcem.
Hrvati so nam dali lekcijo tudi pri oslu. V letih po razpadu Juge so zaščitili tri pasme (istrsko, severnojadransko in dalmatinsko), medtem ko smo Slovenci spet zaspali. Očitno nam je (bilo) za oslovsko usodo malo mar. Da ni šel po poti boškarina, se lahko zahvali predvsem svoji trdoživosti in seveda redkim rejcem. Slovenska čreda je izjemno pisana in – nepopisana. Tako bi najbrž tudi ostalo, če na kmete ne bi prišla mestna srajca.
Zakonca Sušnik že eno leto urejata tudi spletno stran www.oslarija.si, namenjeno izključno informiranju in izobraževanju o oslih. Ste vedeli, da originalni recept za mortadelo vsebuje oslovsko meso? |
Ne pršut ne klobasa!
Novinarja Stane in Mojca Sušnik sta prodala hišo v Ljubljani in se preselila v Gabrovico na Krasu. Ker sta s hišo kupila tudi zemljo, sta vedela, da bosta kmetovala, čeprav jima najprej ni bilo jasno, kako. Mojca, zdaj že v pokoju, rada išče niše, pravi. Najprej je pomislila, da bi imela prašičke, takšne, da bi iz njih delali mini pršute, a je načrte opustila, ko so ji povedali za smrad in koliko mladičkov ima svinja...
Potem je televizijec Stane med snemanjem v Velenju naletel na Ljubljančanko, ki ima na kmetiji na Graški Gori nad Velenjem tudi čredo ovac in oslov. »Na začetku sem spraševal, kot drugi zdaj sprašujejo mene: 'Jih imate za klobase?' in podobno. No, oni jih imajo zato, da so v družbi z ovcami in da imajo dovolj glav živali na hektar (zaradi subvencij, op. a.). In imajo jih radi. Zato sva začela zahajati tja, videla, kako zabavni so osli, in se odločila za lastno čredo,« razloži nekdanji glasbeni kritik, ki je pred leti obrnil ploščo in iz muzike presedlal na okoljske teme. Na TV Slovenija je novinar v izobraževalnem programu, piše scenarije, ureja in vodi oddaje o hortikulturi.
Še preden sta prvič prespala v novem domu, je Stane rezerviral belega osla, v Senožečah se je skotil oziroma zvalil, kot rečejo Kraševci. Po devetih mesecih sta ga prevzela in albinček Don je bil zametek njune črede. Ta po treh letih šteje 16 zadovoljnih repov, ki opletajo na travnikih okoli vasi. Ko pomulijo bilke na enem, jih preselijo drugam, bodisi na lastno zemljo bodisi na najeto oziroma izposojeno pri sosedih. Ti so se najprej malce čudili – na Krasu oslov pač ni bilo, ker so pridelke v Trst tovorile ženske, se šalijo – a so se na nove prebivalce kmalu navadili. Sušnikova tvorno sodelujeta tudi s kmetijskimi svetovalci, veterinarji, kovačem itd. V kratkem času sta preštudirala ogromno literature o oslih, ki sta jih dodobra spoznala in vzljubila.
Oslarija ni hec
»Osel je bil v razvitem svetu Evrope obsojen na zanemarjanje, ko je mehanizacija prevzela njegovo vlogo tovorne živali. Po zadnjih podatkih jih je največ v Indiji, Pakistanu, na Kitajskem. Tam funkcionira, na podeželju pa je še vedno glavna tovorna in vlečna žival, ker je cenejši od drugih. Seveda se temu primerno z njim slabo ravna. V Evropi pa je prihodnost osla odvisna od ljubiteljev,« poudari Stane. Tudi Sušnikova sta najprej predvsem ljubitelja. Oslov nimata za klobase niti tovorita ne. Z njimi imata višje cilje.
Decembra sta ustanovila Zavod za rejo in raziskovanje oslov Oslarija in skupaj z Inštitutom za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani pozvala k sodelovanju slovenske rejce oslov.
Čim bolj natančno želijo ugotoviti, koliko oslov in katere redimo pri nas. Natančen in strokoven pregled staleža bo morda celo omogočil določitev slovenske pasme. No, istrska se vsekakor ne bo imenovala, ker so nas prehiteli Hrvati. »Leta in leta ni nikogar zanimalo, zamudili smo vse roke,« malce obupano pojasni Mojca. Na obeh straneh meje so se pasli osli ene pasme, potem pa so jih zaščitili Hrvati, mi pa...
Na pobudo Oslarije se je do konca marca odzvalo 50 lastnikov približno 180 oslov od 880, kolikor je registriranih v Sloveniji. Strokovne, a neuradne ocene pa so, da pri nas živi približno 1000 oslov. Za primerjavo: leta 1955 jih je na celotnem istrskem polotoku trmarilo več kot 5000.
Pobudnik akcije Stane Sušnik je z odzivom izjemno zadovoljen, saj je število prijavljenih dovolj veliko, da omogoča znanstveno analizo in tudi verodostojne izsledke. Katera pasma prevladuje, za konec povprašamo rejca iz Gabrovice. »Vse je tako mešano, da si nič ne upam reči,« sklene Sušnik o slovenskih oslih. Oslarija pač ni hec.
