Prvič nas je obiskal jeseni 1998 na priporočilo strokovnega združenja Precizna orodja v Združenju podjetij nemške strojegradnje (VDMA), in sicer v sklopu svetovalnega projekta za reorganizacijo in izboljšanje konkurenčnosti slovenske strojegradnje in orodjarstva.
Čeprav je spoznavanje tuje dežele in ljudi med službenimi obiski omejeno, si je Harro Messerschmitt zaradi razpršenosti obiskov že lahko sestavljal mozaik o prebivalcih in krajih. Med letoma 1998 in 2004 je kar 24 podjetjem svetoval, kako naj reorganizirajo poslovanje in proizvodnjo. »Vsa so se morala po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije spopasti z mednarodno konkurenco. Sodeloval sem z visoko motiviranimi direktorji in sodelavci posameznih podjetij. Vsi so si želeli pridobiti potrebno znanje in izkušnje, ki bi jim pomagali pri preboju v tržno gospodarstvo. Prav tako je bilo sodelovanje s slovenskimi svetovalci na tem področju v tistem obdobju uspešno in prijetno,« se spominja sogovornik.
Kot ljubitelj narave in vsega dobrega je v Sloveniji naletel na »paradiž, ki prevzame še tako zahtevne turiste«. V šestih letih službovanja pri nas je počasi odkrival vse regije. »Raznolikost pokrajine in kulturnega bogastva me je resnično prevzela in z ženo, včasih se nama pridružijo tudi hčerki in zeta ali vnuki, obiščeva Slovenijo najmanj enkrat na leto.«
Vino in smeh
Le kaj je v naši deželi tako lepo? Harro Messerschmitt priznava, da je v slovenski gastronomiji našel bogato in posrečeno mešanico različnih vplivov avstrijske, italijanske in balkanske kuhinje, ki jo ne glede na to odlikuje osebna slovenska značilnost. Poleg tega, kot pravi, »ste vsi, kar sem vas spoznal, pošteni, prijazni in znate uživati življenje. Rad sem v vaši družbi. Vse to je razlog, da sva z ženo vaša prijatelja in prijatelja še nekaj drugih Slovencev.«
Priimek Messerschmitt je svetovno znan predvsem zaradi letal bf-109 in me-262, s katerima je Hitlerjevo vojno letalstvo grozilo zaveznikom. Naš sogovornik Harro Messerschmitt se dobro spominja svojega strica Willyja Messerschmitta, slovitega konstruktorja omenjenih letal. »Moj stric Willy, ki je bil štiri leta starejši od mojega očeta, je bil v 20. stoletju pionir letalstva in lahkih konstrukcij. Življenje je posvetil razvoju letal, politika ga ni zanimala. Živel je v Augsburgu, Münchnu in nazadnje tudi v Španiji. Žal ga nisem pogosto srečal, ker je bil zaradi dela veliko odsoten od doma, največkrat sem ga videl na družinskih srečanjih, kjer sem tudi govoril z njim. Vedno sva se pogovarjala o letalih, saj so me zmeraj zelo zanimala. Sam sem namreč konstruiral in izdeloval modele letal, 25 let sem bil tudi pilot jadralnega letala.« Inženir Willy Messerschmitt je v mirnem času še vedno konstruiral letala in živel zanje. Po smrti leta 1978 je njegovo celotno premoženje prešlo na Sklad Messerschmitt, ki »skrbi za ustvarjalnost in kulturo, povezano z nemško narodno zavestjo, oziroma ju podpira. Omogoča vzdrževanje in ohranjanje nemških umetniških in kulturnih spomenikov doma in v tujini,« je povzel Harro Messerschmitt. |
Gospod Messerschmitt se težko odloči, kateri so najlepši kraji, kajti »pri vas je povsod lepo. Vsaka regija je po svoje mikavna – morje, gore, ravnice –, zato težko izberem najlepšo. Ker pa sem študiral v Gradcu in mi je južnoštajersko vinorodno območje še posebno pri srcu in ker so ženini predniki v 19. stoletju živeli na Spodnjem Štajerskem, zelo rada obiščeva kraje v tem okolišu.«
Harro Messerschmitt je tudi član združenja Šlarafija, pri nas bi rekli Indija Koromandija. Tudi na tem področju obstajajo povezave s Slovenijo. Že med poslovnim delovanjem pri nas je poskušal iti po sledeh nekdanjega društva Šlarafija v Ljubljani, Mariboru in na Ptuju. V regionalnem muzeju na Ptuju je odkril bogato zapuščino Šlarafije. »To je bil razlog, da sem leta 2005 imel čast sodelovati pri pripravi in postavitvi posebne razstave o šlarafih na Ptuju, ki je bila na ogled v ptujskem gradu.«
Društvo Šlarafija je bilo ustanovljeno leta 1859 v Pragi. Češka je bila takrat del Avstro-Ogrske monarhije. V 19. stoletju v praškem umetniškem klubu visoke družbe ni bilo prav veliko prostora za kulturnike iz nemškega gledališča. Ker se je zadnjim zdelo takšno zavračanje vrhunec snobizma in arogance, so kot odgovor na to organizirali svojo umetniško okroglo mizo, ki so jo poimenovali z izmišljenim imenom Schlaraffia (Šlarafija). Ustvarili so igrišče za ljudi, ki cenijo prijateljstvo in humor ter so predani umetnosti. V sklopu radostne in humorne igre se norčujejo iz plemstva ter oblastnikov, najbolj pa sami iz sebe.
