Meščanu za okras, kmetu za varnost

LJUBLJANA – Cvetna nedelja je pred vrati. Na stojnicah za ljubljansko stolnico že prodajajo znamenite ljubljanske butarice, mačice in oljčne vejice. Tudi po drugih slovenskih krajih so iz spomladanskega zelenja že pripravili butare in jih celo okrasili z jabolki ali pomarančami. Na Ljubnem ob Savinji iz lesa, šibja in zelenja pripravljajo butare, ki jim pravijo – potice. Na Primorskem iz oljčnih listkov pletejo palme.

»Praznovanje cvetne nedelje ima danes svojo zunanjo podobo, ki jo predstavljajo sestavljeni snopi svežega zelenja, lesa in cvetja v različno oblikovanih cvetnonedeljskih butarah,« pravi o zadnji nedelji pred veliko nočjo etnolog dr. Janez Bogataj v knjigi Dediščina šeg in navad. Etnolog Damjan J. Ovsec dodaja, da na Slovenskem ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu šopov in snopov pomladanskega zelenja v spomin na palmove veje, ki so jih v Jeruzalemu lomili in polagali pred prihajajočim Kristusom na oslu.

Zakaj butare?

In zakaj butare, snopi zelenja in drugi znanilci prihoda velike noči? »Oljčne vejice in preprosti šopki se seveda ne dajo primerjati z butarami na kmetih; te so zajetne in težke, da jih morajo včasih z naramnicami na hrbtu prinesti v cerkev, ali pa dolge, da jih mora nesti več fantov in jih komaj spravijo skozi cerkvena vrata, če jih ne prislonijo kar na pročelje,« razmišlja dr. Niko Kuret. »Čemu kmetu toliko blagoslovljenega šibja in zelenja? Meščan zatakne oljčno vejico za razpelo, podobo, celo za ogledalo na steni in jo čez leto komaj kdaj rabi. Kmet pa butaro razdre in razdeli žegnani les na nešteto krajev, kjer naj mu varuje imetje in pridelek, shrani pa ga za mnogotere potrebe doma – od bolezni, ki naj jo ozdravi, do hude ure, ki naj jo prežene.«

Ljubljanske butarice so posebnost med cvetnonedeljskim zelenjem. »V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko okoličani iz Dobrunj, Sostrega, z Janč, iz Bizovika in z Orl razpostavijo po stojnicah svoje edinstvene butarice,« je v knjigi Praznično leto Slovencev zapisal dr. Niko Kuret. »Prav malo je v njih živega lesa: kvečjemu šop brinja, vejica pušpana ali ciprese. Butarice so izdelane iz pobarvanih, umetno zavitih in spretno naokrog napletenih oblancev.«

Toda te butarice so mlajšega izvora in namenjene resnično samo meščanom, ki nimajo ne zemlje ne živine in zato s sedmerim ali deveterim žegnanim lesom nimajo kaj početi. Tako se je prvotni namen butaric v mestu nekoliko spremenil: butarice ostanejo po blagoslovitvi predvsem za okras.

Pred tem so v Ljubljani prodajali tudi navadne zelene butare, ki so jih največkrat dodatno okrasili s svežim spomladanskim cvetjem. »Prve primere enostavnega krašenja z oblanjem zasledimo sicer že med prvo svetovno vojno in po njej, glavni razcvet te dejavnosti, ki je ljudem omogočala pomemben del dodatnega zaslužka, pa sega v trideseta leta 20. stoletja,« pojasnjuje dr. Janez Bogataj. »V tem času so imeli prodajalci butar v Ljubljani svoje vsakoletno stalno prodajno mesto, in sicer ob Tromostovju in na njem ter na Cankarjevem nabrežju. Tako je bilo vse do leta 1948, ko so se preselili na Pogačarjev trg za stolnico.«

Ljubljanske butarice

Marija Strajnar iz Stožic na tržnici prodaja ljubljanske butarice in tako bo vse do cvetne sobote. Takrat jih bodo ljudje nesli k blagoslovu v cerkev. Jezi se na najnovejše finančne zdrahe in po svoje ji je hudo, ker gre četrtina zaslužka za davke. Ivanka Kopač iz Žužemberka vsako leto prihaja na ljubljansko tržnico. »Z butaricami je veliko dela, zaslužka pa bolj malo,« je povedala. »Nikoli ne gledam na uro, koliko časa porabim za izdelavo ene butarice, trpijo pa prsti in seveda oči.«

V Sadinji vasi pri Sostrem sta doma Erna in Stanko Birk. »Veliko nas je, ki v dneh pred cvetno nedeljo izdelujemo ljubljanske butarice iz oblancev,« pove Stanko. »Delam jih že od otroštva, kot skoraj vsi sorodniki. Spominjam se, da sem jih že kot dijak prodajal na glavni ljubljanski tržnici. Vsako leto je bilo kar težko dobiti primeren prostor za prodajo.«

Med izdelovalkami je tudi Marija Groznik iz Zagradišča nad Sostrim, ki butarice iz obarvanih oblancev izdeluje že več kot 25 let. »Letošnja je bila kar primerna za izdelavo butaric,« pravi Groznikova. »Nekatere so enobarvne, torej povsem naravne, večinoma pa jih naredim iz obarvanih oblancev in jih polepšam z zelenjem.« Zelenje je videti sveže, zato nas zanima, kako ji to uspe. Gospa Marija uporablja zanimivo metodo, saj butarice hrani, če verjamete ali ne, v zamrzovalni skrinji.